Življenje v dvoje je lepo.
Oz. če uporabim citat iz meni ljubega filma The Million Dollar Hotel, ki ga je režiral Wim Wenders: “Wow, after I jumped it occurred to me life is perfect, life is the best, full of magic, beauty, opportunity… and television… and surprises, lots of surprises, yeah. And then there’s the best stuff of course, better than anything anyone ever made up, ’cause it’s real..
Če bi me kdo pred štirimi leti vprašal, če sem pripravljen na življenje v dvoje, bi bil moj odgovor zelo kratek in jedrnat: “NE!” Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bi lahko “svoj življenjski prostor” delil še s kom. Veliko lažje, predvsem pa povsem brez vsakršnih problemov, obveznosti in tudi prilagajanja je bilo samsko življenje. Bilo je drugače. Bilo je zanimivo. Bile so črtice, bila so trupla, pa vendar sem skoraj vedno poskrbel, da sem se zjutraj sam prebudil v postelji. Bilo je obdobje odraščanja in bilo je obdobje drugačnega načina življenja, ki mi je sedaj zelo tuje.
Bil sem svoboden, vendar sem sedaj, ko živim v dvoje, še veliko bolj. Popolnost obstaja v dualnosti. Dopolnjevanje, spoštovanje in prilagajanje so besede, ki v dvoje dobijo povsem drugačen pomen in ki sem se jih moral jaz šele naučiti. Vendar mi ni bilo težko. In če me sedaj kdo vpraša, če bi zamenjal življenje, ki ga sedaj živim, za tisto, ki sem ga imel pred več kot štirimi leti, bi bil odgovor zelo kratek in jedrnat: “NE!”
Res je, veliko lažje mi je bilo bežti pred samim seboj, se iskati v stvareh, ki jih ni, iskati osebo, ki bo spremenila, na glavo obrnila tvoj svet, vendar je bilo vse to povsem nepotrebno. Če se ne spreminjaš sam, potem te ne more spremeniti nihče. In sam sem dolgo časa kategorično zanikal, da se bom spreminjal. Ko sem se podzavestno začel spreminjati, sem ugotovil, da mi je to všeč. Da je to korak odraščanja, ki sem se ga precej bal. Kajti z odraslostjo se pojavijo tudi novi problemi, nove stvari. Vendar je lepo odkrivati nove stvari.
Ja. Življenje v dvoje je lepo. Polno presenečenj, polno trenutkov, ki bi si jih rad za vedno vtisnil v spomin, jih fotografiral, da slučajno ne bi zbledeli, oz. jih za vedno shranil nekam. Takšno življenje mi je všeč. In vesel sem, da sem našel tisti manjkajoči delček, zaradi katerega sem postavil svoje življenje na glavo!

p.s.: pogrešam te Barbka!