Takšen občutek imam zadnje dni, ko spremljam dogodke o najbolj vroči politični zadevi trenutno v Sloveniji. Seveda je to afera Sova, ki se nikakor noče končati, oz. rešiti. In mi, davkoplačevalci, ki plačujemo takšne stvari, dobivamo informacije po drobtinicah.
Včeraj je komisija Držvnega zbora za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb zavrnila pogovor z bivšim direktorjem Sove Iztokom Podbregarjem, ker je prišel na pogovor z odvetnikom Aleksandrom Čeferinom. Seveda je pred tem vlada nekdanjega predsednika vlade Antona Ropa in bivšega šefa Sove Iztoka Podbregarja odvezala molčečnosti.
Danes pa je Pavle Gantar, predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb zanikal trditve, ki jih je podal namestnik direktorja Sove Branko Cvelbar, da o zadevah v Piranskem zalivu ni nobenih dokumentov. Gantar celo trdi, da jih je videl, ko je komisija nenapovedano obiskala Sovo, 19. in 21. junija.

Lepo, da se gredo med seboj mačke in miši. Vendar se mi postavlja povsem drugačno vprašanje. Ali mi te ljudi plačujemo za to, da se igrajo? Ali da naredijo kakšne konkretne premike. Da se dokažejo obtožbe in da dobimo držvljani Slovenije korektne odgovore, ki jih pričakujemo. V končni fazi smo mi izvolili te ljudi, ki se sedaj slepomišijo. In definitivno mi ni vseeno kaj se dogaja sedaj v ozadju, ko so vse luči uprte v Sovo!
Siddharta v komadu Stipe poje:”Tako, življenje na ulici mimo gre in nič mi ni jasno, je vse to le trik ali le butasta igra za pse.” In vse bolj se mi dozdeva, da je vse to skupaj le zadnji del Siddhartinega besedila! In če je to res, potem smo postali precej patetičen narod! In si pač zaslužimo natanko to, kar imamo!
Se motim? :evil: