Petek, dan za metek ali zadetek

Včasih je zgornji naslov precej dobro opisal petkovo dogajanje. Ob petkih se je ponavadi največ dogajalo in to je bil dan, ko ni bilo zadržkov. Jeap, bilo je lepo, nekoč, ko sem bil mlajši. In takrat so bili tudi drugačni časi. Pa tokrat ne bom moril o politiki! Bili so koncerti, bili so žuri, bilo je druženje do jutranjih ur in kljub dejstvu, da so bile med nami v družbi razlike, le te ob petkih niso bile opazne. Kdor je imel je dal, kdor ni imel, je dal drugič. Bili smo eno, bili smo enaki in bili smo povezani med seboj.
V sodobnem svetu je tega čedalje manj. Čedalje bolj smo odtujeni, čedalje manj časa imamo in posledično se tudi manj družimo. Ni več pristnih stikov in enkrat tedensko, ali pa še to ne, odvisno od situacije, ko se srečam s prijatelji, je definitivno premalo, da bi si povedali vse. Sodoben svet nas je razdvojil in med nami naredil precej razlik. Vendar še vedno verjamem v skupnost in druženje. Vini bi mi rekel hippie2.0. In prav bi imel. Verjamem v dobro v ljudeh, verjamem in zaupam ljudem, kljub temu, da sem včasih preveč naiven in bi bilo veliko boljše, če bi bil egoist. Želim in rad pomagam vsakomur in vedno naredim uslugo, čeprav se zavedam, da nikoli ne bom prosil zanjo. Pa vendar nisem jaz poanta tega zapisa.
Včasih smo, preden smo s starši odšli na morje na dopust, vsaj teden dni prej začeli pripravljati stvari. Treba je bilo vse skupaj skrbno splanirati, da bo šlo v Zastavo 101, da česa ne bomo pozabili doma in da bomo imeli vsega dovolj. Pred odhodom na morje se je morala obvezno kupiti nova garderoba, iti k frizerju in kupiti pripomočke kot so čoln, ribiška palica, maska, itd.. Odhod na morje pred 25 leti je bil pravi obred. In na pot se je šlo v zgodnjih jutranjih urah, kajti vožnja do Malega Lošinja je bila dolga in naporna. Čakanje na trajekt se je vedno zavleklo in v avtu sem se počutil kot sardela v konzervi. Vendar smo vedno srečno prispeli in uživali dopust. Vročine ni bilo takšne, ozonske luknje ni bilo in 10 ali 14 dni je vedno prehitro minilo.
Današnji čas je precej drugačen. Ob petkih zjutraj se odločiva ali bova šla čez vikend do Kavrana ali bova ostala doma. Stvari se spakirajo v 10 minutah in po službi nama preostane še dve uri vožnje in skok v morje. Hrane ne voziva s seboj, ampak jeva zunaj, ker je to precej lažje, vse ostalo pa nabaviva v trgovini. Razlika med morjem nekoč in danes je zelo velika. Ozonska luknja je velika in nevarna, zategadelj je sonce močnejše in kljub dejstvu, da sem vedno užival v celodnevnem martinčkanju na morju, grem sedaj na sonce okrog 16 ure. Precej penzionersko, vem. Ampak takle mamo. Petki niso več namenjeni razvratu in divjanju okrog do jutranjih ur, ampak jih ponavadi preživiva v prijetnem lokalčku Aruba v Puli. Jutra na morju so čudovita in hladna..
No ja, bi še nadaljeval s pisanjem, vendar me Barbka že čaka, da jo mahneva proti Istri. Lep vikend vsem!