Ko srečam sorodnike, je ponavadi prva beseda namenjena moji podobnosti z očetom. Ko gledajo mene, se jim zdi, da gledajo njega v mladih letih. Sicer mi je to nekako razumljivo, kajti sem le njegov sin :)
Vendar je vsa stvar precej bolj kompleksna, kot se zdi sorodnikom na prvi pogled. Ko sem bil mlajši sem si vedno želel biti drugačen od svojih staršev. Motile so me njune navade, motil me je njun način govora, v bistvu me je motilo vse. Kljub dejstvu, da sta mi nudila vse in še več, sem bil jaz vedno kritičen do njiju. In verjamem, da nisem bil edini, ki je starše tako doživljal v puberteti. Celo mislim, da smo bili vsi v nekem obdobju takšni, ko smo hoteli na vsak način biti drugačni od njih in jim za vsako ceno kontrirati.
Potem pride obdobje, ko človek malce odraste. Ko se spremeni razmišljanje in se pojavijo prva eksistencialna vprašanja. Takrat se precej spremeni pogled na ves svet in stvari se prikazujejo v povsem drugačni luči.
Takrat ugotoviš, da kljub temu, da si se vedno boril proti temu, da bi bil podoben svojim staršem, si hočeš ali nočeš, podoben njim! Ko te nekdo, s katerim si deliš življenje že več kot štiri leta, parkrat opozori na to, potem veš, da je nekaj na tem. Da je “prekletstvo”, ki si ga tako uspešno tlačil nekam daleč stran, vseeno prišlo in da je veliko boljše, če se sprijazniš s tem.
In takrat se počasi zaveš, da so bile vse besede staršev dobronamerne in da bi bilo življenje veliko lažje, če bi jih tudi kdaj poslušal in naredil tako, kot so ti rekli oni. Vendar je to krog življenja, ko se mora vsak sam, na svojih lastnih napakah, naučiti življenja. Smešno, vendar precej kruto realno.
Ko mi sorodniki rečejo, da sem podoben očetu, jim ponavadi odgovorim, da ni med nama samo podobnost, ampak je precej podobnosti tudi v navadah in načinu dojemanja stvari. Kljub temu, da sem se celo obdobje odraščanja boril proti temu :evil:

10 Responses to Ali sem res tako podoben staršem

  1. To je fora, puberteta je v DNK tako zapisana, da se boriš proti navadam staršev. Na koncu si pa isti :D jbg, tkole je, takle mamo :P

    BTW A ma tvoj fotr tut piercing? :D LOL

  2. valem says:

    Eden najbolj pogostih dialogov med staršem in otrokom:

    Starš: “Upam, da boš imel ravno takšnega razgrajača, kot si ti.”
    Otrok: “Tudi tebi je to babica govorila, ko si bil majhen…”

  3. kreg says:

    Ja videš tako je to. Tudi sam sem drugače gledal na svoje starše in si mislil svoje, no sedaj imam malega razgrajača doma, ki mu vsi pravijo da je isti kot jaz, sa pravi je podoben mojemu očetu :evil:

    lp

  4. stesh says:

    Js sem po značaju nedvomno po fotru. Po videzu pa vsak drgač prav. Sem že čist zmešan. :D

  5. Točno tako, pri meni je popolnoma isto, čeprav jaz ponavadi popolnoma znorim, ko mi kdo reče, da sem takšen kot stari, čeprav tega na srečo že dolgo nisem slišal.

  6. exorciser says:

    Dej pokaži sliki, da ocenimo :)

  7. MICA says:

    bolj kot zunanjost podedujemo značajske poteze. Moji otroci so vizuelno podobni njemu, značajsko pa /hvala bogu :-) / meni
    Kar zna biti totalna kamuflaž
    :-)

  8. lonDON says:

    :) Ampak Had, res si podoben fotru! Sele sedaj sem se spomnil kako izgleda…in ja! Isti hehe

  9. Peter says:

    hm, čudno bi bilo če mu NE bi bil podoben…:D

    del njegovih genov imaš…pa še okrog 20 let “treniranja” tudi pusti kakšne “posledice”/sledi, ali?…tako da…:D

  10. persson says:

    Ej tudi jaz ugotavljam, da sem podoben svojemu fotru, pa ceprav je tund meni šlo na živce ogromno stvari na njem.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.