Je izjavila kontroverzna Svetlana Makarovič, slovenska pesnica in mladinska pisateljica, ki je zavrnila Prešernovo nagrado, ki se je zavzemala za avtorske pravice in ki je znana po precej direktnih, včasih na meji okusnosti, besedah.
“Farški klovn z orglicami” je bil mišljen kandidat za predsednika Lojze Peterle. Svetlana je namreč znana tudi po tem, da je izstopila iz RKC (Rimskokatoliška Cerkev). In tako njene besede dobijo precej drugačno podobo.
O tem, ali je boljši Lojze Peterle, ali Elena Pečarič ne bi razpravljal, sta si pa oba kandidata precej podobna. Vsak na svoj način poskuša zadovoljiti svojo ciljno publiko. Prvi z orglicami, poudarjanjem nestrankarske pripadnosti in dobrim občutkom za starejše, predvsem pripadnike katoliške vere, ljudi.
Na drugi strani pa Elena, ki nas s svojo invalidnostjo opozarja na življenje, ki ga lahko vsak od nas nekoč doživi.
V bistvu smo Slovenci narod, ki nimamo radi Romov, drugačnosti, invalidnosti in podobnih stvari. Mogoče je beseda nimamo radi preveč močna in je boljši izraz, da se rajši skrivamo oz. se obrnemo stran od takšnih stvari. In tako je tudi z njeno invalidnostjo. Ima pravico da kandidira za funkcijo predsednika in ima pravico, da je izvoljena, tako, kot jo ima tudi Lojze Peterle. Vendar je vprašanje, ki se meni zastavlja, malce širše in bolj globoko.
Kdo je sploh primeren kandidat za predsednika? Ali je to človek, povsem neznan v svetu, ki pa ima podporo držvljanov? Je to nekdo, ki se zaradi svojega hendikepa smili ljudstvu in ga le ta podpre? Ali pa je predsednik tisti človek, ki ima že rezime v svetu in ki ni strankarski kandidat?
Moje mnenje je povsem preprosto. Lojze Peterle je EU človek, takšna je tudi domena njegove spletne strani, kar mi je po eni strani zelo nerazumljivo, saj kandidira za predsednika RS. Peterle je človek, ki ima veliko podporo v Evropskem parlamentu. Pa je to dovolj? Seveda lahko zamahnem z glavo in si mislim, kaj me to sploh briga? Po drugi strani pa razmišljam precej bolj trezno in preprosto ugotovim, da je on precej podoben Svetlaninemu opisu.
Kandidat, ki bo postal predsednik, mora biti veliko več, kot človek, ki zadostuje samo enemu delu držvljanov. Predsednik mora postati nekdo, ki je predstavnik vseh Slovencev, tako tistih starejših, izobraženih, priseljenih, drugačne veroizpovedi in v končni fazi, tudi tistih s hendikepom. In resnično si želim dobrega predsednika, ki bo delal v korist Slovenije, kateremu ne bo vlada metala kolen pod noge in ki bo presegel meje stranskarstva in omejenosti, ki je tako značilna za našo ljubo Slovenijo.
Letos, kljub temu, da sem se zaklel, da ne bom nikoli šel na volitve, oz. šele tedaj, ko bom sam kandidiral za predsednika, bom šel na volitve in opravil svojo držvljansko dolžnost. Ta čas do volitev, pa bom spremljal, kaj počnejo kandidati in se na podlagi njihovih dejanj in obljub, ki jih bo verjetno precej kmalu veliko več, kot jih je sedaj, odločil, koga si želim za svojega predsednika!