Zjutraj me je Hirkani “zrajcala” z napovedjo udeležbe na Ljubljanskem maratonu.
Ko sem vse skupaj dobro premislil, sem ugotovil, da sem resnično precej “zarustan” in da mi malce rekreacije na bo škodilo. Na Izlakah imamo na novo urejeno atletsko stezo v dolžini 300 metrov, ki je ponoči tudi osvetljena. Ker mi zadnje čase “kuzla skače v rit” s časom, bodo teku namenjene pozne večerne ure.
In sem šel. Na progo. Počasi, s strahom, da se mi ne ponovi poškodba kolena še iz časa treniranja rokometa sem začel teči. In zraven štel kroge. Občutek sem imel, da vedno lažje in hitreje tečem. Nobene težve z dihanjem, ali pa s kakšno bolečino kjerkoli. Več kot odlično počutje.
Ko sem pretekel 14. krog, sem se počasi začel ustavljati. Dovolj za prvič in upam, da ne zadnjič. In čas, ki sem ga porabil, me je precej presenetil: 22 minut in še nekaj sekund zraven. Meni se zdi fenomenalno. Jutri grem kupit nove tekačice, če bom seveda uspel priti iz postelje, kajti pričakujem precej hud “musklfiber”.
Ima kdo nasvet, kaj se splača kupit za tek? Priznam, niti sanja se mi ne. Poleta, kjer so testi copat, pa nisem nikoli preveč maral. Mogoče spremenim mnenje.
In če mi bo vsak dan uspelo preteči en krog več, potem pridem na Ljubljanski maraton. Edini strah ki je prisoten, je to, da me prehitro ta vnema mine! Upam, da me ne!