Ste se kdaj vprašali, ali bi bili sposobni narediti samomor? Kaj bi se vam moralo zgoditi v življenju, ali iti tako narobe, da bi se odločili, da bi dvignili roko proti sebi in končali svoje življenje s samomorom?

Življenje je nekaj, kar nam je resnično podarjeno. Ena izmed redkih stvari na katero na začetku nimamo vpliva mi sami, ampak ga imajo drugi. In življenje je nekaj, kar praznujemo, se veselimo in uživamo vsak dan.

Vendar ne vsi. Med nami so ljudje, ki živijo povsem normalno, ne kažejo nobenih znakov, da je z njimi kaj narobe, vendar jih v naslednjem trenutku več ni. Storijo samomor, končajo tisto, kar jim je bilo dano. Po statistiki smo Slovenci zelo visoko v vrhu evropskih držv. “Med letoma 1997 in 2005 je bilo v Sloveniji na 100.000 prebivalcev od 25 do 30 samomorov na leto” (vir) Podatek, ki je zaskrbljujoč in podatek, ki pove, da kljub temu, da znamo narediti računalnik, da znamo narediti avto, ne vemo, kaj se dogaja v človeku.

Sam se strinjam, da naj ima vsak človek pravico, da se odloča o svojem življenju. Tudi evtanazijo podpiram in se zavedam, da bi v primeru, da bi bil “rož” na bolniški postelji, priključen na vso elektroniko, ki bi me držla pri življenju, rajši odšel dostojno, kot pa da bi se mučil sam in mučil ljudi okoli sebe. Misel na to je verjetno precej obskurna in verjetno vsak ne razmišlja o tem, ampak smrt je na vsakem koraku in se lahko zgodi kadarkoli in ni nič narobe, če se je zavedam. V bistvu je smrt začetek nečesa novega.

Ali je samomor res rešitev vseh problemov? Je lažje pobegniti pred njimi, kot pa se soočiti z njimi? Je lažje narediti finalni rez, si natakniti zanko, spiti kislino, si razstreliti možgane, kot pa se soočiti s svetom v katerem živiš in problemi, ki nam jim prinaša naš način življenja. Sam priznam da verjamem, da je najtežja stvar, ki jo lahko storiš v življenju to, da narediš samomor. Da ubiješ samega sebe. Da sem sam tak slabič, da nisem tega nikoli poskusil, niti razmišljal nisem o tem, da bi to storil. Sem pa velikokrat razmišljal o fenomenu samomora. Kajti rad živim, kljub številnim problemom, ki jih srečujem na svoji poti. In mogoče bi lahko patentirali rešitev za samomorilce – jutri bom resnično storil samomor! In bi se zgodilo, tako kot se zgodi z vsemi stvarmi v življenju, ki jih odlašamo in odlašamo. Življenje je lepo.

Ravno včeraj sem izvedel, da je kolega, s katerim smo v mladosti preživljali skupaj dneve in dneve na snegu, storil samomor. Da je končal življenje, ki ga še niti ni začel in da je pustil za seboj vse, za kar se je trudil leta in leta. Nihče ni opazil, da je nekaj narobe, nihče ni videl njegove stiske, ampak kar naenkra je postal nič. Nekdo, ki se ga bomo spominjali še nekaj časa, potem pa ne bo ostalo več niti tega. Minljivost našega življenja in beg pred samim seboj. RIP!