Ste se kdaj vprašali, ali bi bili sposobni narediti samomor? Kaj bi se vam moralo zgoditi v življenju, ali iti tako narobe, da bi se odločili, da bi dvignili roko proti sebi in končali svoje življenje s samomorom?
Življenje je nekaj, kar nam je resnično podarjeno. Ena izmed redkih stvari na katero na začetku nimamo vpliva mi sami, ampak ga imajo drugi. In življenje je nekaj, kar praznujemo, se veselimo in uživamo vsak dan.
Vendar ne vsi. Med nami so ljudje, ki živijo povsem normalno, ne kažejo nobenih znakov, da je z njimi kaj narobe, vendar jih v naslednjem trenutku več ni. Storijo samomor, končajo tisto, kar jim je bilo dano. Po statistiki smo Slovenci zelo visoko v vrhu evropskih držv. “Med letoma 1997 in 2005 je bilo v Sloveniji na 100.000 prebivalcev od 25 do 30 samomorov na leto” (vir) Podatek, ki je zaskrbljujoč in podatek, ki pove, da kljub temu, da znamo narediti računalnik, da znamo narediti avto, ne vemo, kaj se dogaja v človeku.
Sam se strinjam, da naj ima vsak človek pravico, da se odloča o svojem življenju. Tudi evtanazijo podpiram in se zavedam, da bi v primeru, da bi bil “rož” na bolniški postelji, priključen na vso elektroniko, ki bi me držla pri življenju, rajši odšel dostojno, kot pa da bi se mučil sam in mučil ljudi okoli sebe. Misel na to je verjetno precej obskurna in verjetno vsak ne razmišlja o tem, ampak smrt je na vsakem koraku in se lahko zgodi kadarkoli in ni nič narobe, če se je zavedam. V bistvu je smrt začetek nečesa novega.
Ali je samomor res rešitev vseh problemov? Je lažje pobegniti pred njimi, kot pa se soočiti z njimi? Je lažje narediti finalni rez, si natakniti zanko, spiti kislino, si razstreliti možgane, kot pa se soočiti s svetom v katerem živiš in problemi, ki nam jim prinaša naš način življenja. Sam priznam da verjamem, da je najtežja stvar, ki jo lahko storiš v življenju to, da narediš samomor. Da ubiješ samega sebe. Da sem sam tak slabič, da nisem tega nikoli poskusil, niti razmišljal nisem o tem, da bi to storil. Sem pa velikokrat razmišljal o fenomenu samomora. Kajti rad živim, kljub številnim problemom, ki jih srečujem na svoji poti. In mogoče bi lahko patentirali rešitev za samomorilce – jutri bom resnično storil samomor! In bi se zgodilo, tako kot se zgodi z vsemi stvarmi v življenju, ki jih odlašamo in odlašamo. Življenje je lepo.
Ravno včeraj sem izvedel, da je kolega, s katerim smo v mladosti preživljali skupaj dneve in dneve na snegu, storil samomor. Da je končal življenje, ki ga še niti ni začel in da je pustil za seboj vse, za kar se je trudil leta in leta. Nihče ni opazil, da je nekaj narobe, nihče ni videl njegove stiske, ampak kar naenkra je postal nič. Nekdo, ki se ga bomo spominjali še nekaj časa, potem pa ne bo ostalo več niti tega. Minljivost našega življenja in beg pred samim seboj. RIP!
Smrt je dokaz, da življneje škoduje zdravju ;)
Kar se pa tiče samomora pa nimam komentarja. Ne štekam folka, ki ga naredi. Sem bil že v precej hudi depresiji, ampak moraš pač najti eno stvar, ki te potegne ven, v normalno življenje.
zal je depresija bolezen, pri kateri ne razmišljaš v smislu- koga boš prizadel, kaj,…kako…potekajo v glavi različne reakcije, na katere nima človek vpliva…
Mih@, to ni nekaj kar bi lahko kar tako vsak razumel. Dejansko pa /zelo dobro/ poznam ljudi, ki so bili že ZELO blizu, oz. so celo poskušali, in nočem nikoli razumet odločitve za samomor, še manj pa tiste potrebe, ki te sili v to. Vem samo to, da največ kar lahko narediš proti temu je da vsem tistim, ki ti v življenju nekaj pomenijo, poveš da si tam, ko te rabijo. In da za tem stojiš.
Samo še toliko, da ne bi slučajno izpadu kot da sm hotu rečt da nisi zmožen razumet… nism tko mislu :-) raje vnaprej rečem :D
mislu sm pač da je to res tak state of mind, da je verjetno bolje da ga ne razumemo :-) ker ko ga, si preblizu
Jaz poznam primer fanta, ki je bil maneken. Nazadnje sem ga gledal pred leti na reklamnih plakatih za čevlje. Potem je šel na morje, skočil iz mostu v preplitvo vodo in ostal hrom na vozičku. S tem se očitno ni mogel sprijazniti in je naredil samomor.
Pred leti sem na nekem forumu bral o tem, kako nekdo dela gilijotino, s katero se bo ubil. Večina komentarjev ga je še vzpodbujala, da bo tako sigurno postal znan. Ampak čez čas sem zasledil na teletekstu RTV SLO (verjetno na strani kjer so zanimivosti), da je nekdo zares naredil samomor z giljotino. Morda celo isti, ki je o zadevi debatiral javno na internetu.
Je pa življenje sicer evolucijski casino royale. Vsi tu ne dobijo viskokih kart, nekateri žl tudi tako slabe, da se postavi logično vprašanje, ali ima smisel zadevo igrati do konca, ali se predčasno posloviti. In Gospod to razume. :)
Dva prijatelja sta naredila samomor. Prvi zato, ker ni prenesel bolezni in se ni mogel izkopati iz odvisnosti, pri drugem je šlo gladko – za napako. Bila so najstniška leta, bilo je iskanje pozornosti, ki pa se je tragično končalo.
Mogoče se bedno sliši, ampak spoštujem ljudi, ki so se sposobni zavestno odločiti, da končajo svoje življenje. Jaz si česa takega niti predstavljati ne upam. Ko pa nekdo umre v iskanju pozornosti (in ta pozornost tu pomeni ‘prosim, pomagaj mi, v težvah sem’), takrat pa se mi zdi smrt resnično nepotrebna, prazna in grozna.
Ja Had, zalostno. Kot ves, z Dragom sva bila kar nekaj let skupaj v mostvu. On trener, jaz igralec. Kljub njegovi mladosti, sva funkcionirala odlicno. Ko sem izvedel za ta tragicen dogodek, preprosto nisem verjel…..
“Če bi bil Bog nenadoma obsojen na življenje, ki ga vsiljuje ljudem, bi se pokončal.” (Alexandre Dumas ml.)
To pove vse.
In strinjam se, da je življenje človekova izbira in ne prisila, kot je izjavil iranski režiser Abbas Kiarostami. To razumem tudi v smislu, da ga lahko končam, kadar hočem.
na kratko:
who cares, iam dead!?
…nekaj takega razmišlaš tik predno nardiš konec. To pa zato kr 95%{ta procent in pravi} ljudi ne zna pravilno reagirat in samomorilec razume vaše ravnanje narobe{seveda,pod pogojem da se samomorilčev namen sploh ugotovi}
je pa res kaj je napisal zloba:
“bilo je iskanje pozornosti, ki pa se je tragično končalo.”
namreč to dela veliko ljudi{ki so tik pred samomorom} da bi ljudje opazli stisko,in se stopnjuje, vse do samomora.
mislim da bi v SLO mogli na tem delat dosti več, namreč za psihijatra se danes čaka tudi po 6 mesecev… in če že ni stroke bi lahko vsaj ljudem razložli kaj v takem primeru… kr velika večina zavestno/ne zavestno spodbuja poskus.
uni k guvurijo na ukol d se bojo ubil se nikol ne..uni k so pa tih pa vsi mislemo da majo idealn zivlene pa jih pol kr naenkrat ni vc..
k te enkrat usi upravlajo,k majo u teb mnenje k sploh ni res,k te usi zanicujejo.. na kaj bos pomislu kd na samomor itk je pol usem useen zate tud ce umres..
Življenje je trpljenje- prva budistična resnica. Življenje ni dar in ne breme, je pač nekaj kar je. Razumem ljudi, ki naredijo samomor, ne razumem pa ljudi, ki vedo, da je življenje zelo težko, potem pa imajo otroke, da lahko od njih zahtevajo, kar njim samim ni uspelo ter otrokom govorijo, da je življenje dar (to je isto, kot če grem jaz prodajat 10 let star in trikrat karamboliran avto in govorim, da je vreden nakupa). Če bi jaz osebno ob rojstvu imel izbiro “biti ali ne biti”, bi zagotovo izbral “ne biti”; ne bi se mi bilo treba ubadati s smislom življenja, s strahom pred življenjem in s strahom pred smrtjo. Problem s samomorom je tudi ta, da ne vemo, kaj nas čaka po smrti. Osebno ne verjamem več, da si za samomor kaznovan, ampak se mi to zdi enostavno prelahka rešitev; vse v življenju je namreč precej težko in dvomim, da je tole stvarstvo tako nezakomplicirano, da lahko v enem trenutku (samomor) rešiš vse probleme. Samomorilec sicer povzroči trpljenje svojim bližnjim, ampak to je bolj njihov problem, kot pa problem samomorilca. Vsak bo nekoč zapustil ta svet in ljudje trpimo zaradi izgube nekoga po lastni krivdi; zaradi lastne navezanosti in odvisnosti ter zaradi nepoznavanja naše prave narave.
…ja….sm tud js razmišlala o samomoru in tud še kdaj razmišlam…
ker enostavno me en tko prizadane,da se mi ne zdi več smisln živet!
in verjamem,da kdor še ni pršu do te “skrajne” točke,ne more vedt kuko je to.drgač je pa res zlo boleče in zlo težko pridt usaj mal vn iz tega,ampak če maš frende pa podobn se da usaj za mal.
lep pozdrav vsem!
@sova, poznam situacijo :) iz obeh strani… ampak veš, se da it skozi :)
Kaj ljudi pripravi do tega?
Ko si celo življenje zasmehovan, ko se kje prikažeš, lahko samo čakaš, da se bodo pričeli norčevati iz tebe, ko nimaš nikogar, prav nikogar nikjer, ko si komunikacije sposoben toliko, kot je Ozzy sposoben nepreklinjanja, ko te vsak, ki ga sluičajno srečaš, še malo bolj potisne v drek, ko veš, da boš zaradi finančnih težv pokasiral vračanje v dom, kjer so te v preteklosti maltretirali na žive in mrtve, če že ne kar klošarstva, ko tipkanje na blogu neznanca predstavlja edino možnost za izpolnitev alineje o klicu in opozarjanju, ko veš, da je tvoje življenje eno samo sranje od začetka in bo takšno ostalo do konca, potem se ne sprašuješ več zakaj, ker je bolje, da je čimprej konec.
Zato.
Isti šmorn, danes, jutri pojutrišnjem. Razlike ni, vse bo ostalo isti šmorn tudi čez par dni. Morda se kdo kdaj loti v afektu, a vendar.
@hm….sam maš prou
Da vam malo pojasnim
Zadnjih par mesecev sem čisto na robu, vsakič ko grem spat razmišljam o načinu kako bi se ubil, in lahko zagotovo rečem da že imam 3 načine izpopolnjene do konca.
Nihče me ni prizadel, nihče me ne zaničuje, ampak moje življenje je popolnoma pusto, dobesedno živim za računalnikom, in kar me najbolj straši, je dejstvo da ko sem malo razmislil od kdaj sem že tak, sem ugotovil da se to vleče že od prvega letnika srednje šole (star sem 20 let), nekateri znaki sežejo tudi dlje nazaj, v bistvu odkar pomnim (cca tretji razred OÅ ).
Nikoli me ni nič prizadelo, nič me ni razveselilo, bil sem in še kar sem, popolnoma prazen. Kakor jaz vidim moje življenje, je kot ravna črta na belem ozadju v primerjavi z vijugami na raznobarvnih ozadjih. Seveda je tu kak kratek trenutek veselja, vendar še nikoli nisem bil vesel/srečen dlje kot kakšnih 30 sekund naenkrat.
Tisto kar ste pisali da samomorilcev ne briga za bližnje se krepko motite, jaz vam iz osebnih izkušenj povem, da če ne bi imel sorodnikov, me že zdavnaj ne bi bilo več. Ne da jih imam rad ali kaj takega, vendar mislim da če bi se ubil vem da bi bili žlostni, in to me preprečuje, še posebej ker mislim da nisem vreden da bi kdo žloval za mano.
Zagotavljam vam, da če mi bo kdaj uspelo alienirati vse moje bližnje, ne bo dolgo trajalo preden me ne bo več.
@ShEsHy
živjo….
ja….full si ql tole napisu,dejansk si nekak opisu tud moj “prejšn” lajf…
zj vrjetn je odvisn od tebe…
ampak iz svojih izkušenj ti povem,da kr js zdle doživlam je res waw…nikol se bol nism mela u lajfu….
in nočm,da ti to oz. kj podobnga zamudiš ;)
in tud če maš še čist mal volje,dj živ’ lajf in uživj….
in ne pozab–>>eni mislmo nate in smo s tabo ;)
lp
ShEsHy, se lahko kar najdem v tvojih besedah. Tudi jaz poznam čas, ko je dan enak dnevu, ko mora stimulus biti zares visok, da sploh vzbudi kakšna čustva; npr., da ti kdo umre, kot se je zgodilo meni. Problem je, da gre ob takem življenju tudi vse ostalo navzdol: ne učiš se, ne delaš, nikogar ne spoznaš, vse je brezveze. In zakaj ne bi bilo brezveze? Ne pravim, da imam rešitev za ta začaran krog, ampak jaz osebno sem prišel na vsaj malo boljše ozemlje. Čeprav je v “normalnem” življenju samo še več problemov. Zame osebno je bilo bistveno, da sem nekomu popolnoma razkril svoje tegobe in če si enkrat pred samomorom, tik pred trenutkom, je to lažje, saj ti je vseeno, kaj si bo ta nekdo mislil o tebi. Tudi jaz sem gledal, oz. gledam na bližnje zelo sočutno. Rano zarad fotra se npr. ne bi mogel ubit. Ja, če bi bil pa sam… pa vprašanje. Pa samomor ni tako enostavna stvar. Lahko si želiš umret, pa ne zbereš poguma; lahko je o tem razmišljat, ko pa skušaš dejansko napraviti zadnje dejanje, je pa veliko težje, kot bi si človek mislil. Jaz nikomur ne upam rečt “ubij se” al pa “ne se ubit”, ker nimam zares tehtnih argumentov za nobeno stališče. Samomor je pomoje bolj posledica čustvenega afekta; nabira se, nabira, pol je pa en slab dan, pa človk konc nardi, čeprav bi že drg dan drugače razmišljal mogoče.
Življenje je pač takšno kot je. Enim je lepše, enim slabše, nekaterim (tudi meni) pa zelo slabo. Ko te razočarajo vsi, še tisti za katerega si nebi nikoli mislil in ko ti gre vse narobe, ampak res vse, zakaj naprej? Za koga? Saj vsi vemo da je življenje eno, vendar če nimaš niti ene same stvari zakaj bi se trudil? Zakaj bi poizkušal če si bil doslej vedno le razočaran?
Do pred dobrima dvema letoma sem imel vse kar sem si želel, ampak res vse. Dobro izobrazbo, dobro službo, dobre družinske razmere, zelo dobro punco in zelo dobre prijatelje.
Družina ( s tem mislim na starše) je razpadla zaradi alkohola, drugih partnerjev ter kasneje velikih duševnih stisk. Najboljši prijatelj, s katerim se poznam odkar sem rojen in kateri mi je bil kot brat se je ubil v prometni nesreči. Pustil sem službo, ki je zahtevala velike psihološke obremenitve, saj nisem mogel več razmišljati normalno, ter si našel eno preprosoto vendar res bedno delo. In na koncu me je punca, s katero sva načrtovala skupno življenje in s katero sva se res dobro razumela, pustila zaradi najbolj neverjetnega razloga, katerega je še v filmu nemogoče prikazat.
Mislil sem da bo čas pač odnesel te strani stran, vendar ne. Vsak dan je le slabše. Iz dneva v dan sem bolj okamenel in živa sila me ne premakne več od tu. Samo še čakam, vendar ne vem na kaj.
Samomor je najslabše, kar človek stori, vendar sam si ne znam pomagati, pa verjetno tudi drugi ne. Nekateri so skušali in obupali.
Prosil bi samo punco ali pa mogoče gospo z nickom SOVA, kateri je šlo kot sem lahko prebral tudi slabo, pa ji je sedaj upam da v redu, kaj ji je pomagalo do boljših časov, čeprav upam zate, da ne zahajaš več na to stran.
Upam da mi bo uspelo prebrati kar si napisala, drugače pa srečno.
heey :)
@mellor….:
full lepo si napisu tole in mi je res žl,da si tud ti mogu it in (če sm prav razumela) še tavaš skozi verjetno najbol bedno življenjsko obdobje….
torej….:valda je blo najprej use temačno in bedno…pol pa sam pr seb pomislš (usaj js sm): A JE VREDN!?in pol maš sam 2izbiri: greš naprej,al nrdiš konc…
js sm pač se odločla za prvo….
-nrdila sm 1.korak in povedala prjatlci….
-začela sm delat stvari k so MEN ušeč in NE DRUGIM….
-mal sm se zamisla–>>: to je moj lajf in js bom delala,kar bom js hotla (ne dobesedno,kar bom js hotla,ampak tist,kar bo mene osrečevalo,zarad česar se bom js ql počutila….)…
-drgač mi je pa tud tale blog dost pomagal in sm nekak spoznala,da nism edina,k ji je “bad u lajfu” in da so tud še men podobni….in vaše besede so ble eden izmed odločilnih uteži,ki so tehtnico utežile na stran življenja….
dejansk je treba imeti sam voljo in js mam to “srečo” ,da jo imam…..
drgač pa če kdo kdaj rab koga za pogovor oz. vzpodbudo,naj sam reče….z veseljam bi pomagala v upu,da ne bi ugasnilo kakšno življenje več….
drgač mi je pa zlo žl,da sm mogla it že tko zgodj skos ta “drek” (14sm stara)….in res nočm,da se še komu tkole zaserje,kot se je men……..
Lep pozdrav vsem in lepo se mejte! :)
Če življenje premalo raziščeš, potem ni vredno živeti, če ga pa preveč raziščeš, potem je pa še manj vredno živeti. Ne vem, če se je pametno ubit zaradi težv (pusti te punca/ fant, ne najdeš službe,…), jaz osebno sem bil bolj v nevarnosti zaradi spoznanja, da je vse skupaj absurd, vsi nekam gremo, pa ne vemo kam, vsi se kot hudič križ ene in edine stvari, ki nas bo od vseh možnih reči doletela 100% ziher (smrt namreč). Jaz sem se kot otrok bal smrti, potem mi je pa postajala skozi leta prijateljica in enkrat je prišel trenutek, ko se je nisem več bal. In takrat sem videl, da se moram soočiti s stvarjo, ki je še bolj strašna; z življenjem. Življenje je polno kompromisov in problemov, življenje samo JE problem, soočanje z našimi nezadostnostmi, nikoli potešenimi potrebami. Vsaj to je dobro, da si človek lahko življenje sam vzame, če si ga že sam ne da.
Če bi bila smrt malo manj strašna, bi se še več ljudi odločilo zanjo. Po moje si samomorilec ne želi smrti, ampak konec usranega življenja, ki ga trenutno živi. Je pa tudi družba taka, da ljudi sili v obup. Vsi slavimo mladost in življenje (kao), vedno več dobrin je na razpolago, juhuhu, ampak v resnici gre samo za prepričevanje ljudi v to, da rabijo, česar sploh ne rabijo. Denar, ki ga zbiramo skozi življenje, porabimo za dohtarje v naši starosti.
Lahko je govort tistim k tega ne razumejo! To se lahko zgodi vsakmu izmed nas! Človeška psiha je preveč zapletena, da bi jo lahko razumel. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru al pa če so ga že nardil niso SLABIČI!!!Človek je lahko po naravi v glavi Å IBEK(senzibilen,labilen) in takim ljudem je treba POMAGAT!!!
Ja rawgod, vidm da zelo dobro poznaš ta problem. Res, tvoj zadnji post ne bi mogel bit bolje napisan. In res, bedno je bežti v smrt zaradi punc, službe, šole ali denarja. Vse to je nadomestljivo, življenje pa ne.
Mene osebno prijatelji že dolgo časa prepričujejo in mi pomagajo pri vsem, hvaležen sem jim, vendar to na koncu ne pomeni kaj dosti. Nekoč si nebi niti mislil da bom obiskoval take strani, zadnji mesec sem se res trudil, da nebi zahajal sem, vendar se nisem mogel zadržti.
Problemi na vseh frontah so me potisnili sem, kjer sem zdaj. Vendar problemov nimam več. Vsak bo enkrat izgubil starše, prijatelje, punco ali fanta, službo, vse je minljivo.
In ravno v tem je tisti pravi “problem”. Kot praviš ti rawgod, celo življenje se pehati za denarjem, dobrinami in podobnim sranjem. Pa komu na čast? Sebi sigurno ne, saj me enkrat ne bo več. Včasih sem res dal dosti na mnenje kaj si drugi mislijo o meni, vendar zakaj? Sigurno so tri milijarde ljudi na svetu slabši ljudje od mene, sa pravi, da nisem tako slab. Kaj vse sem včasih delal, pa se mi zdaj zdi res brezsmiselno. Življenje je eno navadno pehanje, vendar ti nihče ne bo znal povedati za čim. Zadnjič sem ljudi v službi spraševal v čem je point življenja in zakaj se pehati za boljšim, če vse enkrat mine. Niti eden mi ni znal točno povedati, vsi so samo nekaj mencali in govorili neumnosti. Saj, da si ne bo kdo mislil narobe, vsakemu privoščim čim več in vse najboljše, vendar jaz tega res ne razumem.
In res, samomor je beg od usranega življenja in ne hitenje k smrti. Po moje, če bi vedeli kaj je po smrti, bi nas bilo precej manj. Prav je da se človek boji smrti, saj ne ve kaj bo potem. Vendar zame osebno to ni ravno strah. zakaj bi se bal nečesa, ki je edina stvar, ki te 100% čaka. S tem se je treba sprijaznit, ne pa se bat.
Mogoče se še kdaj oglasim, mogoče pa tudi ne.
Sova, tebi pa hvala za tvoj post, sem zelo vesel zate, da si v redu in drži se še naprej.
Saj tudi jaz ne vem, zakaj se še oglasim. Osebno mislim ,da bo takih stisk vedno več, ker se svet premika v zelo slabi smeri. jaz sem se že hotel ubit, ampak s tem tudi povzročiš trpljenje in uspešen samomor sploh ni tako enostavna zadeva. Ujeti smo tukaj in pač moramo svoje pretrpet, zase lahko rečem, da se ne bi rodil, če bi mi bila ob rojstvu dana izbira. In tudi precej trdno sem že odločen, da ne bom delal svojih otrok, pa ne ker bi me skrbela odgovornost, sem z eno punco, ki ima že dva otroka. Enostavno se mi to ne zdi prav; če bi imel otroke, bi bil podoben prodajalcu, ki na vsak način skuša prodat robo, čeprav je sam ne bi nikoli kupil.
Čas pa kar teče in stvari se nič kaj dosti ne izboljšujejo; staramo se, časa za odločitve je vedno manj. Jaz se tudi ne bi mogel ubit, tudi če bi hotel, poizkusil sem z mešanico tablet, ki bi morala vola ubit, pa sem komaj vedel, samo malo dlje sem spal.
Res je, s tem povzročiš trpljenje drugim, ampak če samo gledaš na druge, sam najbolj trpiš. Nikomur ne privoščim trpljenja, res ne, samo tudi meni se ne da trpeti. Trpeti tega gnilega sveta, pač ni vredno. Å e strokovna pomoč (psihilog) ti reče, da malo pa boš moral potrpeti. Ma zakaj bi pa moral? Sem že veliko in ne da se mi več. Predvsem pa bi še malo potrpel, če bi vedel zakaj naj, ampak ne vem zato je vsega dost. Živel bom kot bo zapihalo dokler bom, potem pa še to ne več.
Drugače pa, rawgood, tablete te po moje najprej izdajo. Strelno orožje te ne bo, z 2 centimetrov je pač težko zgrešit.
Se strinjam, tudi starši povzročijo trpljenje otrokom, ko umrejo, ne vem zakaj bi bil samomor nekaj tako skrajno sebičnega. Hm, a imaš pištolo? Že lokacijo za obesit se je težko dobit :) (tako, da te sigurno ne bo nihče zmotil, pa še se velikokrat splet naključij poigra, da reši življenje): Kje šele dobit strelno orožje? Če koga poznaš…
Tud jaz ne bi imel nič proti enostavni in hitri rešitvi.
Hm, če že ne mormo dorečt, zakaj se ne ubit, pa poiščimo eno skupno rešitev, najhuje je sedeti križem rok in nič storiti. Odločiti se narobe je še vseeno bolj kot sploh se ne odločiti.
samomor je rešitev.
Samomor ni edina rešitev, ampak kljub temu kar dobra :)
Samomor je rešitev, v to sem prepričan, čeprav ne vem zakaj.
Ja res je, lokacijo je težko dobiti če si iz mesta, jaz sem z vasi, moja “družina” ima veliko zemlje okrog, pa tudi če je nebi imeli, meni lokacije ne bi bilo težko najti. Sicer pa sem jo tudi že našel, tako da je ta problem rešen.
Drugače pa je v moji “družini” lovec, tako da imamo doma več kosov strelnega (legalnega) orožja, katerega sem tudi sam že večkrat uporabljal in imam neomejen dostop do njega.
Tako da zame ne drži kot pravi rawgod, da ti pomaga splet naključij živeti, meni gre splet naključij zelo na roko.
Priznam, če bi normalno živel kot večina ostalih, bi me smrt bližnjih zelo prizadela, in tudi me je marsikaj, zato je treba samo za trenutek pozabit na bližnje in storiti.
Edina želja, ki jo mam je, rojen sem na nedeljo in tudi odšel bi rad na nedeljo, pa ne vem zakaj .
Drugače pa, rawgod, res je zanimivo brati tvoje komentarje, se skoraj vedno najdem tudi sam v tvojih besedah.
mellor, a si se že probal ubit? Se čudim, da si sploh še med nami.
Hm, jaz imam svoje razloge za samomor. Nisem džnki, sem celo precej izobražen pa tudi z dobivanjem punc kakšnih hujših problemov nisem imel, ampak sem pa imel precej travmatičnih izkušenj. Precej smole sem imel s službami, puncami, pa kar nekaj ljudi mi je umrlo v življenju. Enostavno se mi ne da več. Zakaj neki.
Če imamo na voljo strelno orožje; pa naredimo nekaj :). Kaj če bi AS (anonimni samomorilci)
mellor, a si se že probal ubit? Se čudim, da si sploh še med nami.
Hm, jaz imam svoje razloge za samomor. Nisem džnki, sem celo precej izobražen pa tudi z dobivanjem punc kakšnih hujših problemov nisem imel, ampak sem pa imel precej travmatičnih izkušenj. Precej smole sem imel s službami, puncami, pa kar nekaj ljudi mi je umrlo v življenju. Enostavno se mi ne da več. Zakaj neki.
Če imamo na voljo strelno orožje; pa naredimo nekaj :). Kaj če bi AS (anonimni samomorilci), pa se fentamo al pa kaj drugega pogruntamo.
Nisem še nikoli probal, še do pred kratkim nisem nikoli niti pomislil na to, pa tudi ne bom nikoli probal, ampak, če bom, bom to storil in ne probal.
Rawgod, služb je veliko, punc še več, ljudje pa bodo vsi enkrat umrli. Ne delaj tega zaradi takih stvari. Je pa res(tudi meni se je to zgodilo, preberi post, ki sem ga napisal pred enim mesecem), da ti ravno take stvari dajo misliti in te potisnejo v nesrečo. Ena mnogih stvari, katere mi je oče vedno govoril je, da če nikoli nič ne pričakuješ, te nič ne razočara. Ampak od mene so vsi veliko pričakovali, kot da sem nekakšen mesija.
Alkohol in kurbarija sta mi pobrala starše, ko sem bil še na faksu, punca, s katero sem bil precej časa in sva si začela počasi ustvarjat dom pa me je pustila zaradi tako blesavega razloga(ki je resničen), da sem pomoje edini na svetu te vrste. Na koncu te vsi razočarajo, tako ali drugače, vsi te.
Tudi sam sem zelo izobražen, zelo dober za v družbo(sem bil), tudi punce bi si lahko izbiral, na koncu pa vseeno razočaranje.
In ne da se mi več. Res se mi ne da več. Pa zakaj trpeti. Zakaj reševati probleme. Zakaj prenašati razočaranja. In na koncu zakaj živeti. Res je življenje eno samo, živel bi ga če bi vedel zakaj in če bi imelo en smisel in namen. Vendar ga nima, zame ne, za kogar pa ga ima, pa srečno.
Rawgod, ker vidim da vneseš malo humorja v tvoje poste, naj povem še eno blesavo novinarsko foro. Pred kratkim sem bral v časopisu da se je nekdo hotel ubit s skokom iz ene hiše al neki takega. To je počel zelo dolgo, tako da so vmes prihiteli reševalci. Novinar je napisal, da so reševalci stali v pripravljenosti, da mu priskočijo na pomoč. Mislim, kakšen idiot. Če se človek hoče ubit, pusti ga primiru, al pa ga ustavi, ne pa govorit da je to pomoč.
heey :)
mene pa nekj zanima….
kuko bi vi povedal enmu o tem “črnem obdobju” svojega življenja….?kako bi se mu “izpovedal” in totalno use razkril….??
Lp :)
No ja, jaz niti nočem biti smešen, ampak v izjavah vsaj malo zajet ironijo, ki je je sposobno življenje.
Kako se nekomu izpovedat? Hm, akj pa vem, moje izkušnje so take, da se nisem mogel izpovedat, ko sem imel namen. Å ele ko je bilo res hudo, so stvari privrele iz mene, ker mi je bilo takrat čisto vseeno ali živim ali umrem, se pravi mi je bilo še bolj vseeno, kaj si kdo misli o meni. Starši ponavadi takih stvari nočejo poslušat, ker ji jemljejo kot izsiljevanje ali kaj podobnega.
Če je človek enkrat namenjen narediti samomor, da bi bile stvari boljše, ga le malo ljudi razume, ali pa se samo delajo, da razumejo.
Ljudje se poslužijo vseh mogočih ugovorov, da bi preprečili nekomu samomor; od tega, da je to strahopetno in sebično dejanje, ali pa da bo nekoč bolje, samo malo je treba potrpet (kaj pa če ti je hudo že 5 ali pa deset let ali pa še več?) in nenazadnje se poslužijo “izgovora”, da ti bodo zamerli, če se ubiješ.
Depresija je en hudič, tudi če jemlješ ene tablete, je lahko isto ali pa še slabše (tableti res pomagajo zelo nizkemu odstodku depresivnežev). Jaz sem žrl tablete 3 leta, ma sej je blo mal boljš, ampak se razvije toleranca, pol je pa isti drek. Pa še nehat s tableti je zelo težko.
Samomorilec je zelo osamljeno bitje, ne glede na to, kaj mu rečejo drugi. Npr. mojega fotra je skrbelo, ampak je zelo hitro pozabil na resnost “bolezni” in če je bil siten, mi je celo odgovoril: “Kaj pa če bi probal bit ne-depresiven, mal druge poglej, sej so čist v redu.”
Kaj pa vem? Ali je kdo za to, da ustanovimo eno skupino; nimamo kej zgubit, če ne drugega, lahko pogruntamo kakšno zanesljivo metodo za smrt.
Rawgod, kot kaže, sva midva začela samostojen dialog, ampak saj je vseeno.
Jaz sem depresiven 2 leti, bilo je kdaj malo bolje, večino časa pa slabo. Kot je še vedno. Tablet nisem nikoli jemal, enkrat sem bil pri osebnem zdravniku, ki mi je rekel da mi nič ne manjka in naj bom hvaležen da je tako. Komentar ni potreben. Potem sem enkrat celo obiskal psihologa, katerega sem debelo plačal, on pa mi je meril inteligenčni kvocient in ugotovil, da sem nadnaravno inteligenten (IQ imam 154), pravi genij torej in da naj to izkoristim za dosežke v življenju. Tudi tukaj komentar ni potreben. Toliko o pomoči zdravilstva.
Težko je komu povedat o tem, ker te nikoli nihče ne razume. Eni te še zajebavajo s tem, eni ti rečejo, ja jaz bi ti pomagal in s tem je tudi njihova pomoč končana, največ pa jih sploh ne posluša. V najboljšem primeru ti rečejo ne se sekirat in uživaj. Res velika pomoč.
Jaz bi odšel že zdavnaj, če nebi bilo ljudi, ki bi jih to zelo prizadelo. Vendar z leti tudi to izgine, oziroma lahko to pozabiš in storiš. In tudi bom, razen če kdo pozna način kako ti izbrišejo spomin in se ne spomneš ničesar več. Mogoče to pomaga, ampak bi se pa počutil kot bebo, saj pri teh letih nebi bil niti pismen. Kljub gromozanskemu IQ-ju :)
Ne vem kaj ti misliš s to skupino. Res zgubit nimaš kaj če si že vse izgubil.
Bi pa rad odšel sam, saj sem zadnje čase najraje sam. Metodo za odhod pa sem že napisal, čeprav ni edina. Sem pa zadnjič bral na enem podobnem forumu debato o tem kateri odhod je najmanj boleč. 99% samomorilcev trpi zelo dolgo in če se nebi ubili bi trpeli še dlje. Zakaj je toraj važno kaj najmanj boli. Če ima človek namen bože potrpel, tudi če boli kot satan. saj ne bo dolgo in predvsem ne bo bolelo nikoli več.
Sova, ti najbolj veš komu lahko poveš, povej mu direkt, ni se treba skrivati in lagati, ne pa nikoli nobenemu popolnoma zaupati.
hvala obema :)
ja to imaš pa tud prav, če smo do sedaj trpeli, zakaj ne bi še tiste bolečine med pred smrtjo. Življenje je svinjarija, smrt pa tud, samo na malo drugačen način.
Zakaj s skupino? Mislim da obkrožen s sotrpini dobiš več poguma za samomor, če bi pa koga taka skupina odvrnila od samomora pa mogoče še toliko bolje. Druga stvar so sredstva: nekdo npr. lahko preskrbi strelno orožje, nekdo lahko preskrbi prosto (npr. posest). Tretja stvar; ne bi se bilo pred smrtjo še malo zabavat z ljudmi, ki jim lahko zaupaš, ker jim je čisto vseeno za vse. Vsaj mene bi druženje s takimi predramilo, pahnilo v odločitev. Osebno npr. niti ne razumem ljudi, ki se npr režejo in fiksajo v upanju, da bi se ubili. Taka skupina bi pomoje razčistila v naših glavah ali res hočemo zapustiti ta svet, ali pa se samo radi valjamo v bedi.
Jaz osebno ne zaupam nikomur več. Vem, da kot si ti napisal je takim kot si ti vseeno za vse in prav je tako. Tudi sam se tako počutim. Vendar, a si prepričan, da če bi nekoga, kot sem jaz srečal v živo, bi bil enakega mnenja? Tukaj na forumu je lahko pisat, nihče ne ve kdo si. Jaz sem sam pri sebi velikokrat premišljeval, kako naj komu povem o vsem tem, vendar na koncu,ko sem nekoga srečal nikakor nisem mogel. Je pač zelo občutljiva tema.
Malo časa imam, res malo, saj se hitro izteka, če hočeš se lahko malo pogovoriva na kakšnem chatu ali celo v živo, samo to zelo hmalu, časa ni več veliko. Nisem pa pristaš take skupine, predvsem zaradi dveh stvari. O takšnem koraku naj se odloči vsak sam in vsak mora vedet zase, nikoli nebi mogel in tudi nočem vplivati na odločitev nikogar. Druga stvar je, da nočem nikomur omogočat, niti preprečevat tega koraka.Nočem da bi nekogaršnji bližnji mislili da sem jaz kriv za to, niti da bi moji bližnji mislili da je za to kriv nekdo drug.
Za moj korak sem se odločil sam, o krivdi bi lahko napisal knjigo, zakaj sem se tako odločil, predvsem pa bi rad odšel sam.
mellor, brez problema mi lahko pišeš na [email protected], nisem kakšen spielverderber, lahko se tud zmenva za kakšen pir, meni je vseeno. Maš prav, da zadnje dejanje večina raje napravi v samoti. No ja, ampak kakšne škode pa tud ne more bit, vsaj jaz nimam kaj zgubit zarad enega pira :).
vedno sem jaz kriv ker sem starejši brat.
Vsakdo se je kdaj vprašal ali si rekel bolje bi bilo da bi bil mrtev… Ampak koliko ljudi to resno misli, večina samo do nekega dogodka, ki jih osreči. Jebi ga mene tud tak dogodek ne more odvrniti o misli na ponoven poskus samomora. Družba ne razume težv in tudi če jim malo zaupaš se bodo še vedno čudili razlogom za smrt. Kako naj mi kolegi pomagajo, če pa nikoli niso bili v istem položju. Ne zaupam skoraj nobenemu, ker tistim katerim sem zaupal, so se po večini ustrašili kakšen norc sem in so raje obrnili hrbet. In bolj kot to me duši dejstvo, da pravi prijatelji še vedno stojijo ob strani in se zaradi tega še bolj bojim da jih bom s katerim od dejanj prizadel in razočaral… Tako živim iz dneva v dan, za peščico ljudi in ne zase. Če bi pogledal nase bi se ubil, samo ne morem prizadeti teh nekaj oseb, raje sam trpim na tem gnilem svetu. 5 let se pasem pri zdravnikih in na tabletih, čakam na osebo ki bo razumela vse moje sranje in me imela rada tako kot jo bom imelč sam. In spet se zgodi stara pesem, ustrašim se svojih čustev in raje odganjam ljubljeno osebo stran in na koncu obžlujem. Po 3 letih sem mislil da imam možnost nekaj narediti iz sebe, pa sem 14 dni nazaj odgnal jo stran… in spet sem v svojem čudnem svetu polnem alkoholoa, drog in ekspirementiranja… privoščim vsem ki rečejo da je življenje krasen samo moj NI. Moj je trpljenje iz dneva v dan, zbujanje v morah, sanjanje o koncu in ne prihodnosti… bliž se smrt in ne ljubezen
Nekoga lahko razočaraš na dva načina; na “pasivni” in “aktivni” način. Pri aktivnem razočaranju človeka razočaraš tako, da dejansko deluješ v njegovo škodo; prijatelju posodiš avto, on ti ga pa nalašč opraska- razočaranje s tvoje strani je povsem upravičeno. Pri pasivnem načinu pa se pač odločiš za nekaj, ne da bi hotel škodovati drugim; odločim se za študij organizacije namesto za študij medicine, čeprav je moj fotr vedno sanjal o tem. Ali je on lahko razočaran? Seveda, ampak to je njegov problem, saj se je on sam vpletel čustveno v mojo izbiro.
Življenje je naše in z vso pravico si v žile špricamo heroin, zdrobljene uspavalne tablete itd, lahko se tudi ubijemo, moramo pa nositi posledice. In s smrtjo je hudič to, da ne veš, kakšne so posledice in ali si jih pripravljen nositi. Življenje in smrt sta sila neprijetna, ampak vsak na svoj način.
Jaz lahko rečem, da so mi tabletki malo pomagali, vsaj ni več tako hudo kot je bilo, še vedno beda, ampak vsaj malo manj.
Depresija ti še bolj uniči življenje; izgubiš partnerja, službo, na faksu gre navzdol, tako tudi socialno življenje.
Življenje je pač pekel, vedno je bilo in vedno bo.
Da je samomor the easiest way out je velika laž. Misel na samomore je mogoče res najlažja, da potem ljudem ne rabi razmišljat o rešitvah svojih problemov… ampak izvedba je najtežja stvar na svetu. Od malega se učimo skrbi sami zase in je normalno, da nas je v težkih trenutkih strah zase, ter da se skušamo izogniti nevarnosti. Najbolj zanimiva stvar pri obupu pa je, da se te stvari ravno obrnejo. In pri samomoru gre za to. Ne bojiš se strela, ki ti meri v glavo, ne bojiš se nož, ki se ti požene v žile… Da si škodiš sam, namenoma, je nedvomno najtežja odločitev v življenju. Da ti postane vseeno za fizično bolečino, še več, da si jo lahko zadaš sam. Življenje je težko.
kako se približat otroku kateremu se je oče obesil? najbrž vsak drugače dojame in reagira, se mi pa zdi da je zraven jeze in žalosti prisotna še velika nevarnost občutkov krivde pa izgube vere v druge ljudi, nezmožnost zaupanja…gre za prijatelja, jaz pa ne vem kako naj se obnašam, kako sploh lahko pomagam, kaj je najbolje zanj…
mellor….
nekaj bi te rada vprašala, če si še…
Sm še sm… Oprosti ker tako pozno ampak se nekako poizkušam izogibat teh strani, če veš kaj mislim. Ti kar vprašaj karkoli, če nočeš tule ti dam svoj mail.
Oooom Mellor, si še, ja dobr to. In kako grejo stvari?
Melloooorrr!!! :)
Nice to hear you. Ja, dej mi mail, da kakšno rečeva.
Res vesela, da si tu :))))
Lepo je videt da se me veselite…:) Moj mail je [email protected] taku da ti mi kar piši, tudi jst sm vesel da si tu, čeprav ne ravno na tej strani.
Dokler se sam ne znajdeš v takem položaju je zelo težko razumeti, zakaj bi kdo to storil.
Samomor je rešitev, nimam čustev, tak da mi je vseeno kaj si bojo drugi mislili, pa tak me familija ponižuje že odkar se spomnim, kaj naj čakam?
hej. sem prebrala neki komentarjev in morm rečt da vas razumem ker sm šla tud js čez to izkušnjo. rada bi vam sam rekla da je vrern žiut in da se zdej zavzemam za to da folku v stiski pomagam. tko da..če se kdo strinja..sm na volo.
lahko me kej prašate..dam svoj mail..kar hočte.sam najte eno rešitu
ne vidim več rešitve, fant me je zapustil, edini ki me je razumel, domači me ponižujejo,nobenga nimam ostal sm sam :(
…oprosti ampak nekje sm mogu napisati kar gori v meni :(
Luka ljubim te, ne vem kaj sm storil narobe :(
…želim ti samo da bi bil srečen,jaz pa ti bom pomagal ko te bom pazil iz nebes:(
rtm Luka ne pozabi tega :(
js razumm ljudi ki nardijo samomor. Misljo da jim bo pol bols. Ampak jim je gotov še slabs. Kr rešitev ni v samomoru, ampak v reševanju problemov. Čeprov bi blo to enim ljudem iz te strani čist tuje.
Men gre tut slabo. Sm na antidipresivih. Materialno imam use kar si želim, psihično sm pa čist zjebana.
ojla..ej ljudje..a lahko komu pamagam. zadne dva k sta komentirala plis javta se mi.
evo dam moj email..plissss pišta mi :[email protected]
Prebral sem prav vse komentarje do sedaj, zanimiva se mi je zdela debata med melorom in rawgodom. Nikjer pa nisem zasledil ali pa razumel iz napisanega kaj podobnega mojemu problemu. Imam občutek, da vsi ki ste tukaj razmišljali o samomoru vir težave črpali od nekod drugod. Ali je bil fant/punca, družina, družba, izguba, nesreča in tako dalje. Pri meni pa je drugače. Živim v neki srednje preskrbljeni družini, ki je šla sicer skozi predvojni družinski pekel v bih ampak tedaj nisem znal niti govoriti. Ko smo bili že tukaj je bilo pri družini nekaj težav vendar nobene res hude, vsaj jaz to nisem opazil, bili smo ponajemniki kakih 10 let, zdaj smo 8 let na svojem, s stanovanjem, vikendico, nekaj gozdovi, dvema avtoma, vse to z očetovo delavsko plačo in obasčenag dela matere. Torej dav izjemno sposobna človeka, ki jima življenej v določenem trenutku ni bilo naklonjeno, babi je storila tedaj samomor, onadva pa sta uspela in prišla skozi. Potem pa nastopim jaz. v svojih zgodnjih 20-ih sem dal skozi le eno usrano ljubezensko, lahko bi rekel skoraj avanturo. imam izjemno nizko samozavest, ki mi onemogoča neko posebno uspešnost pri puncah. šola je v osnovni kar šla, gimnazijo sem naredil tako tako, matura je lepo uspela, faks sem pa padel in to konkretno. Že prej sem imel misli o samomoru, vendar bolj kot nek beg iz trenutnega sveta in so mi te misli ponujale celo neko mini sprevrženo zadovoljstvo. Samega sebe že zelo dolgo ne cenim niti malo, sem izjemno len in pasiven, moje življenje se vse bolj nanaša na računalnik, to leto pavziram a iskreno ne verjamem, da sem sposoben stvar opraviti. Nimam nekih zelo izraženih sposobnosti, verjetno nisem nadpovprečno inteligenten, nisem govorec itd. Sam na sebi ne najdem lastnosti, ki bi mi omogočila kakršnokoli normalno življenje. Potem se sprašujem čemu zakaj sploh živeti, če bom kot tak le breme drugih, na koncu državi. Imam dobro družino in nekaj res dobrih prijateljev, vsaj jaz mislim tako. Resno o izvedbi ravno zaradi družine ne razmišljam, ampak opažam, da se stanje zelo hitro poslabšuje. postaja mi popolnoma vseeno za stvari, ki so me nekoč zanimale, nekoč se mi je zdelo zelo pomembno, kaj si drugi mislijo o meni, danes be vse bolj bk. vir težav tukaj sem jaz in samo jaz. na koga naj se jezim, en morem se na sebe, žalosten ne morem biti, ker ne poznam vzroka, lahko se le vrtim v spirali vprašanj, ki pa bodo ob trenutnem trendu vodile v končanje življenja. Morda se še kdo počuti tako, upam, da je kdo, ki je prišel iz tega ven.
Še vedno dobivam maile za vsak nov post :). Zanimivo je tole, kar je napisal Nekdo. Sam se nisem kaj dosti drugače počutil. Čisto res je, da tako kot človek razmišlja, takšen je svet okrog njega, ne obratno. Osebno bi ti svetoval zdravljenje. Vem kako se to sliši, tudi sam sem govoril, da to “ni zame”, da bom že prišel skozi depresijo,… Zdravila ti lahko dajo vsaj en minimalen manevrski prostor, iz katerega lahko nekako naprej gradiš. Lahko te pa seveda tudi ne izvlečejo, ampak vsaj probat je vredno.
Če misliš, da je vredno živet, imaš prav, če misliš, da ni vredno živet, imaš prav (nekaj podobnega je Henry Ford rekel o tem kdo zmore in kdo ne ;)). Če mene vprašaš, če sem hvaležen ali mi je žal, da sem “preživel” depresijo, težko rečem, da je vredno živet, prav tako težko rečem obratno. Življenje in smrt sta v človeku ves čas prisotna, tako kot budnost in spanec, enkrat je več enega kot drugega in obratno. Smrt in življenje sta aktivni sili, ki sta sami sebi namen in nas proti naši izbiri potegneta vase. Kdor rad živi, pač rad živi, kar tako, ker je v njem “več življenja”. Kdor hoče umreti, pač hoče umreti, pa čeprav ima lahko več navideznih razlogov za življenje kot večina ljudi.
Ne eno, ne drugo se meni samo po sebi ne zdi slabo, smrt pride tako ali tako in ob smrti bližnjega trpimo zaradi lastne sebičnosti, ne pa toliko zaradi trpljenja umrlega (ki v resnici sploh ne trpi, saj je konec koncev mrtev).
p.s.: “nekdo”- lahko mi tudi kaj napišeš na [email protected]
hej. “nekdo” te čist štekam. tud men lohk pišeš že na zograj omenjeni mail.
Tudi jaz sem prebral vse poste in lahko rečem da se vidim v večini od njih. Tudi sam se z depresijo spopadam že več let in zadnjih par let mi diši tudi misel o samomoru. Moje življenje bi lahko bilo šlabše je pa tudi vse prej kot idealno. V otroštvu so me velikokrat zmerjali z lenuhom in zaradi pristranske učiteljice celo da ne maram punc. Ne nisem gej ampak kompleksi so pa vseeno ostali. Tudi družina je če odkar pomnim v fazi ločitve in kar traja in traja. V navzkrižni ogenj pa smo ujeti tudi otroci(no ne več otroci). Da ni že to dovolj slabo pa je šlo še finančno stanje k hudiču in nič ne kaže da se bo kaj izboljšalo. Sam sicer nisem goreč materjalist ampak dostojno življenje si pa vseeno želim no sem si ga do nedavnega. Moji problemi so podobni ostalim : odtujenost, splošno razočaranje, depresija, občutek manjvrednosti, osamljenost, statičnost življenja, lenoba. Opažam tudi da se čustveno vse bolj distanciram od ljudi. Smrt me ne prizadane(izgubil sem dedka, ki nam je bil še kar blizu pa me ni niti malo stisnilo) ampak bolj uno iz vljudnosti “ej nono je umrl….fak a res….whatever”. Ves svet se mi zdi absurden moja vloga v njem pa zmeraj bolj nepomembna. Pa sej tudi če umrem cela reč itak se vsakih 16h nekdo v Sloveniji fenta. Tudi veri nisem nikoli nasedel sem naravoslovec po duši(fizik) in hitro najdem par lukenj v cerkveni propagandi. Sicer pa nisem nek egoistični prasec, ki bi mu bilo vseeno za družino tako da sem se potrudil in napisal 3 strani a4 dolgo pismo u upanju da bodo lažje razumeli moje razloge im me prej pozabili. Moram povedat da sem po napisanem pismu doživel olajšanje, ker sem vendar korak bližje svojemu cilju(vsaj enkrat za spremembo). Tko da sem še dreu pa špaga pa žurka. sam moram pazit da bo dovolj globok padec k mi ne diši 15 min se dušit.
hej..aamm tko k usakmu rečem bom ud te..če hočeš mipiš..tazdn k se je oglasu. na zgoraj omenjjeni maul. pliss
Pred dvema mesecema sem izgubila mlajšega bratca, ki se je odločil za samomor. Tavam v temi in se spašujem zakaj. Prebrala sem nekaj vaših objav vendar še vedno ne morem razumet. Svojega brata sem dojemala kot izjemno močno osebnost z ogromno prijatelji, dobre volje, energije in načrtov za prihodnost. Bil je tisti, ki me je vodil skozi ovire, mi pomagal in bil veliko bol pogumen od mene.
V trenutku ga je zlomila punca s katero je bil okoli tri mesece. Bila je njegova prva velika ljubezen in čuvall jo je kot največje bogastvo. Teden po koncu njune zveze se je končalo življenje zanj in tudi za našo družino. Našli smo ga v njegovi sobi, ki je bila njegovo svetišče in v kateri je preživel ogromno svojega časa. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom morala svojega bratca oživljati in na koncu oditi stran ter se posloviti za vedno. Sprašujem se kako je to mogoče, da sem dopustila to da nisem ničesar opazila. In še vedno se mi zdi vse tako nerealno in tabu. Obžalujem vsak trenutek, ki sem ga zamudila. VSe skupaj postaja iz dneva v dan težje in bol realno. Sprašujem se, če bom kdaj zaživela normalno. Nimam nikakeršnih želja, ambicij in zdi se mi da ne bom nikoli več našla pravega smisla. Zato vsem, ki boste prebrali ta post in ste že pomislili kdaj da bi vse končali, želim, da najdete moč in si poiščete pomoč, kajti ljubezen vaših bljižnih in prijateljev je veliko večja kot se vam zdi. Morda vam tega ne pokažejo prav pogosto, vendar verjamite imajo vas neskončno radi.
…Meni preostanejo le še spomini in solze…
Pozdravljeni Ljudje! Tudi sam sem vam precej podoben. Mislim na smrt. Žena me po 20.letih zapušča. Trenutno me drži pokonci vera. Bom zmogel, se sprašujem. Rad bi. A trenutno še ne vem kako. Pojdite kaj na stran molitev.net. Meni je pomagalo že nekajkrat. Rad vas imam. Franko