Piran mi je bil od nekdaj všeč (zapisi o Piranu: Piran, Poletni sprehod iz Lucije do Pirana, Piran ob 6 uri zjutraj) in priznam, da sem se vedno želel, da imel svoj majhen košček življenja tudi v Piranu. Cene so se v zadnjih letih dvignile v nebo in tako za nas, navadne smrtnike, ostaja Piran samo še utopija.
Vendar vikendi v Piranu so vedno lepi. Sploh, ko se iz -5 stopinj ali manj, odpraviš na +10 stopinj ali več in uživaš v sprehodih in uživaš v tišini. Kajti te dni ni bilo pretirano veliko Italijanov, ki s svojim vpitjem in gestikulacijo motijo idiliko Pirana.
In ko se tako že sedamtisučupedesetdrugiput sprehajaš po Piranu, odkriješ nekaj novega – Minoritski samostan in cerkev Sv. Frančiška Asiškega, ki sta se do sedaj vedno skrila mojim očem.
Kljub dejstvu, da sem ateist in kljub dejstvu, da ne vstopam v cerkve, zaradi svoje odločitve pred mnogo leti, sem vstopil v samostan in ugotovil, da mi je všeč njegova spokojnost, ki sovpada s spokojnostjo Pirana. In tudi fotografiji jaslic in notranjosti cerkve Sv. Frančiška Asiškega sta bila narejeni zunaj pred cerkvijo.
Had, čist preveč si padu v xmas spirit :-)
How can we save u? :-)
Če se prav spomnim imaš danes rojstni dan? Vse najboljše in na mnoga leta kritiziranja :D
Ah, Had, zelo si me razočaral. :) Spokojnost cerkve in Pirana? Ojej! Aleš ima prav. :)
Ni je večje spokojnosti, če greš na vrh klifa nad belimi skalami(do vrha pelje krasna pot) in poslušaš šumenje morja, vetra in ptic, ki začivkajo nekje v bližini.