Dragi bralci. Ste se že kdaj vprašali, ali bi bili sposobni umoriti človeka? Ste že kdaj razmišljali o tem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se postavili v vlogo “boga” in odločili o usodi sočloveka? Kaj se zgodi s človekom v takšnem trenutku, ko se odloči za takšno potezo?
Nikoli v življenju se nisem zapletel v pretep, nikoli v življenju nisem bil nasilen, vedno sem vse dosegel z besedami in vztrajnostjo. Tega je “kriva” vzgoja, ki sem jo imel in s katero sta mi starša naredila veliko uslugo. Zame so bili vedno vsi ljudje enaki, ne glede na barvo, stan, ali pa veroizpoved. Jeap, res je, kljub temu, da sem precej nestrpen do same cerkve, kot institucije.
Sem se pa večkrat zalotil pri razmišljanju o vzrokih, ki bi me pripeljali do tega, da bi nekoga lahko umoril. Mogoče je to tudi posledica vseh filmov z nasilno tematiko, oz. skoraj obveznim umorom v vsakem filmu. Mogoče je to posledica vseh poročil in prizorov, ki jih vsakodnevno spremljamo na TV-ju. Spomin na polpreteklo zgodovine iz bivše Jugoslavije in zgodb “izbeglic”, ki so prišle takrat v Slovenijo in so pričale o grozodejstvih, ki so jih doživele. In bolj ko razmišljam o vzroku, ki bi me lahko pripeljal do takšnega dejanja, bolj postajam negotov. Ali bi res lahko nekomu končal življenje? Ali bi res lahko postal razsodnik? Ali je vojna opravičilo za vsa grozodejstva, ki jih nedolžni ljudje doživijo? Ali je maščevanje res smiselno, če se človek zaveda svojega dejanja, ali pa je že samo breme storjenega dejanja tako težko, da je to dovolj velika kazen?
Milijon vprašanj na katere ne najdem odgovora. In milijon pomislekov, ki mi begajo misli. Zaključek je povsem preprost. Predpostavljam, da bi moralo biti združeno več različnih dogodkov, ki bi me pripeljali do takšnega dejanja.
Bi vi lahko umorili človeka? Ste kdaj razmišljali kako je, če nekomu odvzameš življenje?
p.s.: razlika med ubojem in umorom je, da je uboj nenameren, umor pa nameren
Umor
127. člen(1) Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.
(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let:
1) če stori dejanje na grozovit ali zahrbten način;
2) če stori dejanje iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov;
3) če stori dejanje zoper uradno ali vojaško osebo, ko ta opravlja naloge javne ali držvne varnosti, varuje javni red, zasleduje storilca kaznivega dejanja ali pazi na koga, ki mu je vzeta prostost, ali zoper preiskovalnega ali sodečega sodnika, držvnega tožilca ali njegovega zastopnika, ki je udeležen v postopku proti hudodelski združbi;
4) če stori dejanje dvoje ali več oseb, ki so se združile za to, da bi izvršile umor.(3) Če je bilo dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno v posebno olajševalnih okoliščinah, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Uboj na mah
128. členKdor koga ubije na mah, ker ga je ta brez njegove krivde z napadom ali hudimi žlitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(vir)
Ja, bi moralo biti pa res nekaj hudega , da bi se za takšno potezo odločil. To pomeni, da bi sprejel odločitev in umor tudi načrtoval. Seveda obstajajo tudi umori brez naklepa, tako v afektu, brez premišljevanja. Pa tudi to se običajnim ljudem, ki se ne zapletajo v nasilne dogodivščine le težko lahko zgodi. Si pa običajno človek sam pri sebi misli, da bi lahko ubil človeka, če bi npr. moral braniti svoje najbližje, posebno otroke. Vendar pa (hvala bogu) je sama izvršitev zagotovo korak, ki se je zanj zelo težko odločiti. Je pa po mojem drugič ali tretjič vse že nekoliko lažje! To seveda lahko samo predvidevam :) , poznam pa ljudi, ki pri svojem delu pobijajo živali in znajo povedati, da so se jim pri prvih tresle roke in se jim je dvignil pulz. Pri naslednjih je bilo vsakič precej laže!
Podpis pod Dareta, ko je zapisal, da bi pri obrambi sebe in svojih najbližjih ( otroci in boljša polovica ), posegel po tem skrajnem sredstvu. Govorim pa seveda o stanju afekta, kjer je prva misel ( oko za oko ) tudi zadnja.
Bila sem priča zaslišanju takšnih in drugačnih storilcev kaznivih dejanj, tudi smrtemu izidu.Ja, človeška žlehtnoba je tako močna in kruta, da lahko privede do smrtnega izida v afektu.
Po drugi strani imamo človeka povezanega z naravo, ki že stoletja ubija za prehrano.
Po tretji strani pa imamo svet napolnjen znanja in metod za ubijanje, ne za preživetje, za osvajanje….
Vprašanje je preveč hipo tetično.
Pa menda bomo o takšnih stvareh pa ja debatirali zgolj hipotetično, al kaj?!
Za umor ni opravičil. Ne moreš reči, da si “uresničil svoj cilj”, še najmanj in najbolj hudo je, da je to “boj za preživetje”. A samoobramba je samoumevna, pri tem obstaja, da napadeni se brani in lahko pride do marsičesa…
In pet let? Pet let za ceno enega življenja?
To pa je hudo, še hujše za tistega, ki… ker podzavest je tisto, kar nosimo zraven zavesti…
Lp
Mislim, da je umor nekako opravičljiv samo v primeru zaščite življenj družine in lastnega življenja. Misli, da v takšnem stanju – afektu – kot mu tudi rečemo prevzame kontrolo nad tvojimi dejanji podzavest in dejansko reagiraš tako kot reagirajo živali, ko se branijo. Kar pa se vojn tiče pa ne vidim drugega razloga v njih kot vzpostavljanje stanja večje kontrole nad ljudmi in utrjevanja oblasti oblastnikov.