Solze so redkost. Sploh pri moških, ki veljamo za “močnejša” bitja in neradi pokažemo čustva. Vendar so solze iskrene in čiste, pure and divine. Kadar so prisotne pri meni, me je moralo nekaj resnično pretresti in čustveno močno vplivati name.
Ne bom pisal o procesu nastajanja solz, ampak zakaj so mi včeraj solze rosile oči.

Smrt Janeza Drnovška me je pretresla, priznam. Oddaje na TV v njegovo slovo, sožlna pisma tujih držvnikov, ki Janezu Drnovšku dajejo tisto mesto pri osamosvajanju, ki ga pri nas nekateri želijo “sprivatizirati”, pa prikradle solze na oči, ki sem jih želel skriti. Ko ta pisma niso prazna besedičenja, ampak iskrene besede velikih ljudi:
Javier Solana je izjavil:“Zelo sem žlosten, ker je po dolgotrajni bolezni umrl moj dober prijatelj Janez”

In potem preskok. Spomnim se 4. maja, leta 1980, ko je umrl Josip Broz Tito. Star sem bil 6 let in sem ob gledanju prispevkov o njegovem življenju in smrti na TV jokal.

In deja vu včeraj.

Ponavadi me smrt ne pretrese, ravno obratno, smrt se mi zdi nekaj lepega, nekaj novega, nekaj drugačnega. Nekaj, česar nas je strah samo zato, ker je nepoznana, neraziskana in nepojasnjena. Ampak ta smrt me je pretresla.
Človek, ki je ustvarjal, ki je naredil hudo veliko za nas držvljane Slovenije in ki smo ga imeli Slovenci radi, bi šele začel uživati svoj čas. Vendar mu čas ni bil naklonjen. Njegova želja, da se pokoplje v ožjem družinskem krogu je ravno tisto, kar še doda pečat na njegovo razmišljanje. Kar je bil zadnja leta njegov moto in kar so mu drugi oporekali. Bil je samosvoj in bil je drugačen. Edini držvnik med politiki in edini ne-politik med politiki, kar sta izjavila Borut Pahor in Gregor Golobič.
Iz svoje zadnje bitke ni prišel kot zmagovalec, svojo zadnjo bitko je izgubil, ampak kot človek je Janez Drnovšek največji ZMAGOVALEC!

In ravno zato ga ljudje spoštujejo in ravno zaradi njegovih dejanj in misli, bo ostal v naših srcih.

Ali bo sedaj ablast spremenila ime letališča Jože Pučnik?? Ali pa je bil Janez Drnovšek v zadnjem času preveč “sporna” oseba in bodo pozabili nanj in njegovo delo.

10 Responses to Solze, smrt in moški

  1. davidpelko pravi:

    HAD.

    Bodi no malo deca, O.K.? Glavo pokonci, saj bo šlo.

    In še nekaj okoli g. Pučnika. Tudi On je že umrl in tudi On je zelo zelo zaslužen za osamosvojitev Slovenije. Tudi On je imel pri tem zelo pomembno vlogo. Vendar mu mediji niso bili naklonjeni, še manj “rdeči” lobij in tudi zato ni nikoli postal predsednik RS. To, da se Brnik imenuje po njemu je najmanj, kar se je naredilo, da se bomo nekako spominjali tudi na tega velikega Slovenca.

    Če se že politiki tako radi predalčkajo in si lastijo vse zasluge, smo lahko vsaj držvljani dovolj zreli in pametni, da znamo oceniti, kdo je kdo in koliko je vreden. Tudi za Drnovška bodo našli način, da ga počastimo kot velikega Slovenca.

    Glede na njegov način razmišljanja, mislim da mu ta “reklama” v obliki poimenovanja zgradb, odkrivanja spomenikov ipd. niti ne bi bila všeč. Predidevam, glede na to, da tudi na svoj pogreb ni “spustil” medijev.

    Saj veš, vedno se najde kdo, ki bi še iz “mrtvega” delal politične točke zase.

  2. had pravi:

    sicer se sam ne spomnim pucnikove zgodbe okoli osamosvojitve, pa bi te prosil, ce mi jo lahko malce obelodanis? hvala!

  3. kinky tone pravi:

    Jaz sem za naše.

  4. davidpelko pravi:

    Vidiš,

    kako še danes “rdeča” medijska blokada deluje. Kako Slovenci nič ne veste o J. PUČNIKU.

    En nasvet. Odpri google, odtipkaj Jože PUČNIK, malo posrfaj in boš “spregledal”, da je obstajal še kdo razen ….

  5. had pravi:

    @david: na googlu so rezultati samo o letaliscu in pa institutu.. ravno zato sem tebe prosil, ce mi poves in pomagas..

  6. davidpelko pravi:

    had, ni res, … Že na prvi strani imaš nekaj od mladine, malo pobskaj google ima veeeeliko strani na to temo.

    Bil je prvi, ki se je odkrito in javno zavzemal za neodvisno Slovenijo. Kort predsednik DEMOS-ove vlade je pognal vso kolesje za odcepitev Slovenije. Bil tisti, ki je v parlamentu “izsilil”, da je slovenska politika razglasila referendum, kjer smo držvljani povedali, da želimo osamosvojitev. On je kot predsednik DEMOS-ove vlade izpeljal vse niti za osamosvojitev, ko so se ostali še pogovarjali o konfederaciji ipd. On je bil tisti, ki je takoj po razglasitvi neodvisnosti SLovenije medijem dejal: JUGOSLAVIJE NI VEČ!!!

    http://www.mladina.si/tednik/200303/clanek/pucniknekrolog/

  7. davidpelko pravi:

    had, ti ki se ljubiteljsko ukvarjaš z brskanjem po internetu, bi pa lahko kaj našel. Izvoli še en članek.

    Doktor Jože Pučnik velja za najuglednejšega slovenskega disidenta. Zaradi svojega prepričanja je moral sedem let preživeti v zaporu, dve desetletji je preživel v tujini, kot predsednik Demosa pa je bil eden najzaslužnejših, da je komunizem pri nas vsaj formalno izginil.

    Dr. Jože Pučnik spada med tiste intelektualce iz nekdanjih komunističnih evropskih držv, ki so svoje prepričanje o zgrešenosti komunizma razglasili v času, ki za takšne izjave ni bil »primeren«. To se pravi v času, ko je bila tajna policija in z njo celoten represivni aparat v držvah ljudske demokracije vsemogočen. Večina takšnih disidentov, ki so po mnenju oblasti bogokletno opravljali tako imenovani najnaprednejši svetovni družbeni sistem, je okusila zapore, kaznilnice ali koncentracijska taborišča. Nekateri so za zapahi preživeli krajše obdobje, drugi, manj srečni, pa tudi več desetletij. Nekateri disidenti so imeli »srečo«. Niso jih sicer zaprli, ampak jih je na svobodi stalno nadzorovala policija. Pa ne le to, na najrazličnejše načine so jih tudi šikanirali. Največkrat zaradi šikaniranja niso mogli nadaljevati svojega šolanja ali delati v svojem poklicu, tajna policija pa je gnjavila in nadzorovala tudi njihove svojce, znance in prijatelje, včasih tudi njihove sodelavce. Držvne in javne službe so bile za disidente seveda nedostopne, še na tako slabo plačanih in brezperspektivnih delovnih mestih pa so bili navadno deležni sumničenja ne le policije, ampak tudi svojih predstojnikov in partijskih aktivistov v podjetju ali ustanovi. Marsikateri disident se je moral pred terorjem držvnih oblasti zateči v tujino, nekateri pa so svoje prepričanje plačali z življenjem. Dr. Jožetu Pučniku je bilo zadnje na srečo prihranjeno, zapora in emigracije v tujini pa je bil deležen obilo.

    Razpad komunističnih režimov

    Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so se začeli komunistični režimi počasi krhati. Ljudje so postajali čedalje manj ubogljivi, razvoj informacijske znanosti in tehnike je pripomogel, da so se začele informacije hitreje in manj nadzorovano širiti po držvi in tudi prek držvnih meja. Ljudje so se počasi začeli ozaveščati in zahtevati tisto, kar jim je bilo tako dolgo krateno – svobodno izražnje političnih nadzorov in pravico, da lahko mislijo s svojo glavo. V držvah nekdanjega komunističnega bloka so se začela formirati politična združenja in gibanja, ki niso bila več dirigirana iz centralnega komiteja komunistične partije. Komunistični sistem je začel pokati po vseh šivih in končno je popustil ter razpadel. Ponekod je do sprememb prišlo bolj na silo, recimo na Poljskem, kjer so divjale stavke, v Vzhodni Nemčiji, kjer je prišlo do množičnih prebegov držvljanov na Zahod, predvsem pa seveda v Romuniji, kjer so dotedanjega komunističnega samodržca Ceauescescuja celo postavili pred zid. V večini drugih držv pa so spremembe potekle bolj umirjeno, komunistične partije so začele »prostovoljno« sestopati z oblasti. Formalni konec komunizma so prinesel svobodne volitve, na katerih so se navadno pomerile reformirane komunistične partije s tako imenovanimi liberalnimi komunisti in v politične stranke spremenjena protikomunistična gibanja, ki jih je vodilo precej nekdanjih disidentov. Eden takšnih je bil tudi Jože Pučnik. Usoda pa je hotela, da Pučniku v nasprotju z Vaclavom Havlom na Češkem ali Lechom Walenso na Poljskem ni uspelo zmagati na volitvah, čeprav je protikomunsitčni blok DEMOS, ki ga je Pučnik vodil, zmagal na prvih svobodnih večstrankarskih volitvah. Ne glede na to, da je bil Pučnik na volitvah poražen, ima vseeno velike zasluge za vsaj formalno odpravo komunističnega režima v Sloveniji.
    Pučnik torej ni postal predsednik, a tega ni imel za osebno tragedijo. Osebno je bil namreč skromen človek, ki ni poznal politične častihlepnosti. Seveda pa je za Slovenijo škoda, da Pučnik ni zasedel navišjega položja v držvi. Demontaž nekdanjega komunističnega režima in poprava krivic, ki jih je slednji zagrešil, bi potekala precej bolj gladko. Pučnik bi tudi zelo odločno, v skladu s svojimi pooblastili seveda, nastopil proti divji privatizaciji, do katere je prihajalo v Sloveniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem pa se po njim skoraj zagotovo ne bi formirale neformalne skupnosti gospodarskih tajkunov.
    Slovenci, vsaj tisti, ki smo imeli tedaj volilno pravico, smo si sami krivi, da nismo znali (to je pri nas običajno) izkoristiti potencialov pokončnega, izobraženega in razgledanega človeka, ampak smo ga v skladu s tem tudi dokaj hitro večinoma pozabili. Å ele po smrti leta 2006 je prejel formalno priznanje – red za izredne zaluge, lani pa so po njem poimenovali glavno slovensko letališče na Brniku, čeprav je šlo to nekaterim držvljanom v nos.

    Å tudent disident

    Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Izhajal je iz skromnih razmer, starši so bili mali kmetje. Njegovo osnovno šolanje je ovirala druga svetovna vojna in nemška okupacija domačega kraja. Po končani drugi svetovni vojni se je Pučnik kot dober učenec vpisal na gimnazijo, kjer se je prav tako odlikoval kot vedoželjen in delaven dijak ter dosegal visoke ocene. Prav zaradi tega mu je bilo omogočeno, da se je lahko šolal naprej na ljubljanski univerzi, kjer je vpisal študij filozofije.
    Pri študiju na univerzi je bil prav prizadeven, saj se ni mogel zanašati na kakšno posebno pomoč, denarja doma pa ni bilo na pretek. Poleg tega se do tedaj ni nikoli politično angažiral bodisi v zvezi mladine, bodisi v kakšni drugi držvno oziroma partijsko vodeni organizaciji, tako da izrednih podpor, kakršne so dobivali mladi aktivisti, Pučnik ni bil deležen.
    V letih študija pa se je tako kot velik del mladih začel spogledovati s politiko. A v Jugoslaviji je bilo tako kot v drugih komunističnih držvah to omogočeno le tistim, ki so se pridružili uradno priznani politični opciji. Tej pa se Pučnik ni imel namena uklanjati. Pridružil se je krogu študentov, ki so se začeli zbirati okoli Revije 57. Å tudentje so kmalu pritegnili pozornost tedanje Službe držvne varnosti, popularno imenovane Udba, ki je strogo bedela nad čistostjo misli držvljanov, še posebej intelektualcev. Za zatiranje kakršnega koli odklona je imela široka pooblastila in jih je tudi uporabljala ter dostikrat zlorabljala.
    Pri krogu, ki se je zbral okoli Revije 57, so bili tajni agenti sprva nekoliko zadržni. Del članov so namreč tvorili otroci, vnuki ali nečaki partijskih in/ali držvnih funkcionarjev, zato se tajni policisti niso želeli zameriti mogočnežem, če bi se spravili nad njihovo mladež. Pogum tajnih policistov namreč raste sorazmerno s šibkostjo njihovih žrtev; čim bolj so žrtve nemočne, tem bolj so tajni policisti pogumni. Poleg tega so verjetno tudi špekulirali, da so mladci pač v običajni uporniški fazi in se bodo čez leto, dve unesli, zavrgli svojo »krivo vero« in postali »koristni držvljani«.

    Zapor in emigracija

    Pri Pučniku je bila stvar nekoliko drugačna. Očitno je bilo, da pri njem ne gre za običajno mladostniško uporništvo. Kot mlad diplomant z visokimi ocenami pa je imel med kolegi tudi ugled. Iz njega so zato sklenili narediti opozorilo, kaj se zgodi tistim, ki prestopijo meje, kot jih je začrtala partija. Seveda Pučnik ni imel nobenega političnega zaledja.
    Povod za aretacijo je bil njegov spis »Naša družbena stvarnost in naše iluzije« v Reviji 57, objavljen leta 1958. Revija in krog okoli nje sta bila zatrta, Pučnik zaprt in nato obsojen. Sodnik ljubljanskega sodišča je presodil, da je članek tako nevaren komunistični družbeni ureditvi, da je izrekel Pučniku devet let zaporne kazni.
    Pučnik je zaporno kazen začel prestajati v mariborski kaznilnici med navadnimi kriminalci. Med prestajanjem kazni so ga ves čas šikanirali, nadlegovali pa so tudi njegove sorodnike. Po dobrem letu je poskušal pobegniti, a so ga skupaj z drugim ubežnikom ujeli in pretepli. Pravzaprav so ju pretepli večkrat.
    Z amnestijo leta 1962 so Pučnika po skoraj petih letih prestajanja kazni pogojno izpustili.
    Po prihodu iz zapora se je spet začel ukvarjati s politiko. V reviji Problemi je objavil članek »O dilemah našega kmetijstva« in z njim dvignil precej prahu. Opisal je namreč takšno resnico, da je oblasti, še posebej tisti, ki so bili odgovorni za področje kmetijstva, niso mogli sprejeti in so mu zato pogojno kazen preklicali ter ga leta 1964 znova strpali v zapor, tedaj na Dob. Pri tem so kršili celo lastna, sicer zelo široka pooblastila; da bi vse potekalo gladko, so papirje Pučnikovem odvetniku poslali šele tedaj, ko je bil slednji že na vojaških vajah in je seveda pretekel rok za pritožbo. V nadaljnih dveh letih zapora je Pučnik kar dvaindvajset mesecev prebil v samici, dovolili mu niso niti poroke z nosečo ženo, pa čeprav v spremstvu stražrjev, tako da se je z njo poročil prek zastopnika.
    Ko so ga leta 1966 izpustili, se je Pučnik odločil, da bo odšel v tujino, saj je vedel, da doma ne bo več dobil službe. S petdesetimi markami in šibkim znanjem nemščine je odšel v Zahodno Nemčijo in se tam preživljal kot fizični delavec v cinkarni, opekarni in pretovarjanju premoga. Prosil je, da mu pošljejo iz Ljubljane njegovo diplomo, a so jo na univerzi »založili«. Poslali so mu jo šele čez osem let, potem ko je Pučnik v večerni šoli še enkrat maturiral, ob delu doštudiral in sklenil študije z doktoratom ter se zaposlil kot profesor na univerzi.

    Predsednik Demosa

    Z otoplitvijo političnega ozračja v Jugoslaviji se je v drugi polovici osemdesetih let dr. Pučnik spet začel angažirati na domačem političnem prizorišču, sprva v krogih okoli Nove revije, kjer se je počasi začela oblikovati opozicija proti uradnemu partijskemu režimu. V Slovenijo se je vrnil leta 1989, pomagal pri ustanavljanju socialdemokratske zveze (leto kasneje se je preimenovala v socialdemokratsko stranko), Pučnik pa je postal predsednik najprej zveze in nato še stranke.
    Potem ko so se formirale stranke, so Pučniku kolegi iz drugih strank ponudili, da prevzame mesto predsednika skupnega opozicijskega političnega bloka z imenom DEMOS. Pučnik je ponudbo sprejel in na prvih svobodnih volitvah je DEMOS zmagal s 54 odstotki glasov. Pučnik sam pa je v drugem krogu predsedniških volitev izgubil proti Milanu Kučanu. Zanimivo pa je, da se je vseh pet točk, ki jih je kot svoj predvolilni program navedel Pučnik, uresničilo. Slovenija je postala gospodarsko neodvisna od Jugoslavije, uvedla je svojo valuto, slovenski fantje so začeli služiti vojsko v Sloveniji in ne več po vsej Jugoslaviji, izveden je bil plebiscit in Slovenija je postala neodvisna držva. Pučnik je volitve proti Kučanu izgubil predvsem zato, ker so za Kučanom stali celoten partijski aparat, praktično vsi mediji in vrh gospodarstva, ki je bil še vedno v komunističnih rokah. Nekateri v vrhu Demosa so tudi menili, da bi Pučnik vodil vlado, a je to odklonil, kajti po poprejšnjem dogovoru strank koalicije naj bi mandatarstvo dobil predsednik tiste stranke v koaliciji, ki bo dobila največ glasov med njimi. To pa so bili krščanski demokrati in predsednik vlade je postal Lojze Peterle.
    Na volitvah v parlament leta 1992 je na listi svoje stranke nastopil tudi Jože Pučnik in bil eden od njenih štirih izvoljenih poslancev.
    V novoizvoljeni Drnovškovi vladi je bil od aprila 1992 od januarja 1993 eden od treh podpredsednikov vlade, nato pa do konca svojega poslanskega mandata leta 1996 član parlamenta in več parlamentarnih komisij; med drugim je bil predsednik parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala z raziskavo povojnih pobojev in dvomljivih političnih procesov.
    Jože Pučnik, ki se je leta 1993 umaknil z mesta predsednika socialdemokratske stranke, se je po izteku poslanskega mandata leta 1996 umaknil iz aktivne politike. Leta 1999 so ga na kogresu stranke razglasili za njenega častnega predsednika. S svojim naslednikom na mestu predsednika stranke Janezom Janšo se je vseskozi dobro razumel in vse do Pučnikove smrti sta redno skupaj analizirala dnevnopolitično dogajanje.
    Dr. Jože Pučnik je umrl 12. januarja 2003 zaradi odpovedi srca.
    Dr. Jože Pučnik spada med tiste intelektualce iz nekdanjih komunističnih evropskih držv, ki so svoje prepričanje o zgrešenosti komunizma razglasili v času, ki za takšne izjave ni bil »primeren«. To se pravi v času, ko je bila tajna policija in z njo celoten represivni aparat v držvah ljudske demokracije vsemogočen. Večina takšnih disidentov, ki so po mnenju oblasti bogokletno opravljali tako imenovani najnaprednejši svetovni družbeni sistem, je okusila zapore, kaznilnice ali koncentracijska taborišča. Nekateri so za zapahi preživeli krajše obdobje, drugi, manj srečni, pa tudi več desetletij. Nekateri disidenti so imeli »srečo«. Niso jih sicer zaprli, ampak jih je na svobodi stalno nadzorovala policija. Pa ne le to, na najrazličnejše načine so jih tudi šikanirali. Največkrat zaradi šikaniranja niso mogli nadaljevati svojega šolanja ali delati v svojem poklicu, tajna policija pa je gnjavila in nadzorovala tudi njihove svojce, znance in prijatelje, včasih tudi njihove sodelavce. Držvne in javne službe so bile za disidente seveda nedostopne, še na tako slabo plačanih in brezperspektivnih delovnih mestih pa so bili navadno deležni sumničenja ne le policije, ampak tudi svojih predstojnikov in partijskih aktivistov v podjetju ali ustanovi. Marsikateri disident se je moral pred terorjem držvnih oblasti zateči v tujino, nekateri pa so svoje prepričanje plačali z življenjem. Dr. Jožetu Pučniku je bilo zadnje na srečo prihranjeno, zapora in emigracije v tujini pa je bil deležen obilo.

    Razpad komunističnih režimov

    Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so se začeli komunistični režimi počasi krhati. Ljudje so postajali čedalje manj ubogljivi, razvoj informacijske znanosti in tehnike je pripomogel, da so se začele informacije hitreje in manj nadzorovano širiti po držvi in tudi prek držvnih meja. Ljudje so se počasi začeli ozaveščati in zahtevati tisto, kar jim je bilo tako dolgo krateno – svobodno izražnje političnih nadzorov in pravico, da lahko mislijo s svojo glavo. V držvah nekdanjega komunističnega bloka so se začela formirati politična združenja in gibanja, ki niso bila več dirigirana iz centralnega komiteja komunistične partije. Komunistični sistem je začel pokati po vseh šivih in končno je popustil ter razpadel. Ponekod je do sprememb prišlo bolj na silo, recimo na Poljskem, kjer so divjale stavke, v Vzhodni Nemčiji, kjer je prišlo do množičnih prebegov držvljanov na Zahod, predvsem pa seveda v Romuniji, kjer so dotedanjega komunističnega samodržca Ceauescescuja celo postavili pred zid. V večini drugih držv pa so spremembe potekle bolj umirjeno, komunistične partije so začele »prostovoljno« sestopati z oblasti. Formalni konec komunizma so prinesel svobodne volitve, na katerih so se navadno pomerile reformirane komunistične partije s tako imenovanimi liberalnimi komunisti in v politične stranke spremenjena protikomunistična gibanja, ki jih je vodilo precej nekdanjih disidentov. Eden takšnih je bil tudi Jože Pučnik. Usoda pa je hotela, da Pučniku v nasprotju z Vaclavom Havlom na Češkem ali Lechom Walenso na Poljskem ni uspelo zmagati na volitvah, čeprav je protikomunsitčni blok DEMOS, ki ga je Pučnik vodil, zmagal na prvih svobodnih večstrankarskih volitvah. Ne glede na to, da je bil Pučnik na volitvah poražen, ima vseeno velike zasluge za vsaj formalno odpravo komunističnega režima v Sloveniji.
    Pučnik torej ni postal predsednik, a tega ni imel za osebno tragedijo. Osebno je bil namreč skromen človek, ki ni poznal politične častihlepnosti. Seveda pa je za Slovenijo škoda, da Pučnik ni zasedel navišjega položja v držvi. Demontaž nekdanjega komunističnega režima in poprava krivic, ki jih je slednji zagrešil, bi potekala precej bolj gladko. Pučnik bi tudi zelo odločno, v skladu s svojimi pooblastili seveda, nastopil proti divji privatizaciji, do katere je prihajalo v Sloveniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem pa se po njim skoraj zagotovo ne bi formirale neformalne skupnosti gospodarskih tajkunov.
    Slovenci, vsaj tisti, ki smo imeli tedaj volilno pravico, smo si sami krivi, da nismo znali (to je pri nas običajno) izkoristiti potencialov pokončnega, izobraženega in razgledanega človeka, ampak smo ga v skladu s tem tudi dokaj hitro večinoma pozabili. Å ele po smrti leta 2006 je prejel formalno priznanje – red za izredne zaluge, lani pa so po njem poimenovali glavno slovensko letališče na Brniku, čeprav je šlo to nekaterim držvljanom v nos.

    Å tudent disident

    Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Izhajal je iz skromnih razmer, starši so bili mali kmetje. Njegovo osnovno šolanje je ovirala druga svetovna vojna in nemška okupacija domačega kraja. Po končani drugi svetovni vojni se je Pučnik kot dober učenec vpisal na gimnazijo, kjer se je prav tako odlikoval kot vedoželjen in delaven dijak ter dosegal visoke ocene. Prav zaradi tega mu je bilo omogočeno, da se je lahko šolal naprej na ljubljanski univerzi, kjer je vpisal študij filozofije.
    Pri študiju na univerzi je bil prav prizadeven, saj se ni mogel zanašati na kakšno posebno pomoč, denarja doma pa ni bilo na pretek. Poleg tega se do tedaj ni nikoli politično angažiral bodisi v zvezi mladine, bodisi v kakšni drugi držvno oziroma partijsko vodeni organizaciji, tako da izrednih podpor, kakršne so dobivali mladi aktivisti, Pučnik ni bil deležen.
    V letih študija pa se je tako kot velik del mladih začel spogledovati s politiko. A v Jugoslaviji je bilo tako kot v drugih komunističnih držvah to omogočeno le tistim, ki so se pridružili uradno priznani politični opciji. Tej pa se Pučnik ni imel namena uklanjati. Pridružil se je krogu študentov, ki so se začeli zbirati okoli Revije 57. Å tudentje so kmalu pritegnili pozornost tedanje Službe držvne varnosti, popularno imenovane Udba, ki je strogo bedela nad čistostjo misli držvljanov, še posebej intelektualcev. Za zatiranje kakršnega koli odklona je imela široka pooblastila in jih je tudi uporabljala ter dostikrat zlorabljala.
    Pri krogu, ki se je zbral okoli Revije 57, so bili tajni agenti sprva nekoliko zadržni. Del članov so namreč tvorili otroci, vnuki ali nečaki partijskih in/ali držvnih funkcionarjev, zato se tajni policisti niso želeli zameriti mogočnežem, če bi se spravili nad njihovo mladež. Pogum tajnih policistov namreč raste sorazmerno s šibkostjo njihovih žrtev; čim bolj so žrtve nemočne, tem bolj so tajni policisti pogumni. Poleg tega so verjetno tudi špekulirali, da so mladci pač v običajni uporniški fazi in se bodo čez leto, dve unesli, zavrgli svojo »krivo vero« in postali »koristni držvljani«.

    Zapor in emigracija

    Pri Pučniku je bila stvar nekoliko drugačna. Očitno je bilo, da pri njem ne gre za običajno mladostniško uporništvo. Kot mlad diplomant z visokimi ocenami pa je imel med kolegi tudi ugled. Iz njega so zato sklenili narediti opozorilo, kaj se zgodi tistim, ki prestopijo meje, kot jih je začrtala partija. Seveda Pučnik ni imel nobenega političnega zaledja.
    Povod za aretacijo je bil njegov spis »Naša družbena stvarnost in naše iluzije« v Reviji 57, objavljen leta 1958. Revija in krog okoli nje sta bila zatrta, Pučnik zaprt in nato obsojen. Sodnik ljubljanskega sodišča je presodil, da je članek tako nevaren komunistični družbeni ureditvi, da je izrekel Pučniku devet let zaporne kazni.
    Pučnik je zaporno kazen začel prestajati v mariborski kaznilnici med navadnimi kriminalci. Med prestajanjem kazni so ga ves čas šikanirali, nadlegovali pa so tudi njegove sorodnike. Po dobrem letu je poskušal pobegniti, a so ga skupaj z drugim ubežnikom ujeli in pretepli. Pravzaprav so ju pretepli večkrat.
    Z amnestijo leta 1962 so Pučnika po skoraj petih letih prestajanja kazni pogojno izpustili.
    Po prihodu iz zapora se je spet začel ukvarjati s politiko. V reviji Problemi je objavil članek »O dilemah našega kmetijstva« in z njim dvignil precej prahu. Opisal je namreč takšno resnico, da je oblasti, še posebej tisti, ki so bili odgovorni za področje kmetijstva, niso mogli sprejeti in so mu zato pogojno kazen preklicali ter ga leta 1964 znova strpali v zapor, tedaj na Dob. Pri tem so kršili celo lastna, sicer zelo široka pooblastila; da bi vse potekalo gladko, so papirje Pučnikovem odvetniku poslali šele tedaj, ko je bil slednji že na vojaških vajah in je seveda pretekel rok za pritožbo. V nadaljnih dveh letih zapora je Pučnik kar dvaindvajset mesecev prebil v samici, dovolili mu niso niti poroke z nosečo ženo, pa čeprav v spremstvu stražrjev, tako da se je z njo poročil prek zastopnika.
    Ko so ga leta 1966 izpustili, se je Pučnik odločil, da bo odšel v tujino, saj je vedel, da doma ne bo več dobil službe. S petdesetimi markami in šibkim znanjem nemščine je odšel v Zahodno Nemčijo in se tam preživljal kot fizični delavec v cinkarni, opekarni in pretovarjanju premoga. Prosil je, da mu pošljejo iz Ljubljane njegovo diplomo, a so jo na univerzi »založili«. Poslali so mu jo šele čez osem let, potem ko je Pučnik v večerni šoli še enkrat maturiral, ob delu doštudiral in sklenil študije z doktoratom ter se zaposlil kot profesor na univerzi.

  8. davidpelko pravi:

    nadaljevanje…

    Z otoplitvijo političnega ozračja v Jugoslaviji se je v drugi polovici osemdesetih let dr. Pučnik spet začel angažirati na domačem političnem prizorišču, sprva v krogih okoli Nove revije, kjer se je počasi začela oblikovati opozicija proti uradnemu partijskemu režimu. V Slovenijo se je vrnil leta 1989, pomagal pri ustanavljanju socialdemokratske zveze (leto kasneje se je preimenovala v socialdemokratsko stranko), Pučnik pa je postal predsednik najprej zveze in nato še stranke.
    Potem ko so se formirale stranke, so Pučniku kolegi iz drugih strank ponudili, da prevzame mesto predsednika skupnega opozicijskega političnega bloka z imenom DEMOS. Pučnik je ponudbo sprejel in na prvih svobodnih volitvah je DEMOS zmagal s 54 odstotki glasov. Pučnik sam pa je v drugem krogu predsedniških volitev izgubil proti Milanu Kučanu. Zanimivo pa je, da se je vseh pet točk, ki jih je kot svoj predvolilni program navedel Pučnik, uresničilo. Slovenija je postala gospodarsko neodvisna od Jugoslavije, uvedla je svojo valuto, slovenski fantje so začeli služiti vojsko v Sloveniji in ne več po vsej Jugoslaviji, izveden je bil plebiscit in Slovenija je postala neodvisna držva. Pučnik je volitve proti Kučanu izgubil predvsem zato, ker so za Kučanom stali celoten partijski aparat, praktično vsi mediji in vrh gospodarstva, ki je bil še vedno v komunističnih rokah. Nekateri v vrhu Demosa so tudi menili, da bi Pučnik vodil vlado, a je to odklonil, kajti po poprejšnjem dogovoru strank koalicije naj bi mandatarstvo dobil predsednik tiste stranke v koaliciji, ki bo dobila največ glasov med njimi. To pa so bili krščanski demokrati in predsednik vlade je postal Lojze Peterle.
    Na volitvah v parlament leta 1992 je na listi svoje stranke nastopil tudi Jože Pučnik in bil eden od njenih štirih izvoljenih poslancev.
    V novoizvoljeni Drnovškovi vladi je bil od aprila 1992 od januarja 1993 eden od treh podpredsednikov vlade, nato pa do konca svojega poslanskega mandata leta 1996 član parlamenta in več parlamentarnih komisij; med drugim je bil predsednik parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala z raziskavo povojnih pobojev in dvomljivih političnih procesov.
    Jože Pučnik, ki se je leta 1993 umaknil z mesta predsednika socialdemokratske stranke, se je po izteku poslanskega mandata leta 1996 umaknil iz aktivne politike. Leta 1999 so ga na kogresu stranke razglasili za njenega častnega predsednika. S svojim naslednikom na mestu predsednika stranke Janezom Janšo se je vseskozi dobro razumel in vse do Pučnikove smrti sta redno skupaj analizirala dnevnopolitično dogajanje.
    Dr. Jože Pučnik je umrl 12. januarja 2003 zaradi odpovedi srca.

  9. dare pravi:

    Ne vem zakaj bi kdo Drnovšku postavljal spomenike ali po njem imenoval objekte. Ali ni to popolnoma proti njegovim željam in idejam,ki jih je imel zadnja leta in celo v zadnjih dnevih. Celo pokopati se ni pustil pompozno ampak skromno in neopaženo!

    Sicer pa tudi Pučnik ni dajal vtisa , da želi svoj aerodrom. Eden in drugi sta se meni zdela možkarja z Jajci. Eden je bil sicer nekoliko bolj agresiven s svojimi mnenji in oporečništvom in je to plačal kar z nekaj leti svojega življenja.Drugi pa je vse poskušal (in pogosto uspeval) delati bolj spravljivo. Enemu in drugemu se zlahka da tudi očitati nekaj stvari, vendar mi to ni pri srcu, saj globjih okoliščin pogosto ne poznam dovolj dobro in se mi vedno poraja vprašanje, kaj in kako bi takrat delal kdo drug!?

    Sicer pa solze so blagodejna zadeva. Odrasli in še posebno moški si z zavorami, ki solze zadržujejo nekje znotraj delamo škodo in povečujemo bolečine. Solze se takrat posušijo že znotraj , le njihova grenkoba pronica do duše in jo še bolj razje !

  10. nada pravi:

    saj veš dragi had, mame smo vedno rekle, da je dobro in zdravo tudi jokati……da ne bo treba lulat he,he..

    Janez je bil spoštovan držvnik in najlepša leta svojega življenja je posvetil politiki,z boleznijo pa je lovil tudi osebno rast. Å koda, da ni odstopil predsedovanja gospe Brezigarjevi in sebi omogočil svobodo do resnice, ki jo je našel in vzljubil prepozno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.