Pred mnogimi leti, ko je bilo življenje še drugačno, so bile tudi ceremonije ob 8. marcu, dnevu žena, drugačne.
Dan žena je bil praznik, ki so ga praznovali predvsem moški. V tovarnah so ženske dobile nageljčke in po službi so se dogajali plesi. Moški so ponavadi vztrajali za šanki do zgodnjih jutranjih ur in potem, na poti domov, ponovno kupovali cvetje za žene, ki so jih čakale doma.

To cvetje je bilo bolj za umiritev jeze. Otroci smo v šolah pisali in delali čestitke za mame, kupovali majhna darila za tovarišice in doma hoteli biti v pomoč, vsaj tisti dan v letu, pri vseh gospodinjskih opravilih. Ponavadi sem naredil več škode kot koristi, ampak važna je bila ideja.
V sedanjosti je to drugače. Dan žena je samo še en izmed praznikov, ki se jih spomnimo in mogoče, če se spomnimo, skočimo po kakšno rožo. Praznovanj je vse manj, oz. redke so tiste firme, ki organizirajo praznovanje dneva žena. Moški se ga ne napijajo več do jutra, kako pa je z otroci v šolah pa na žlost ne vem. Mogoče edino oni še niso povsem pozabili tega dne.

Vsem ženskam voščim 8. marec!

p.s.: rože so iste kot lani in predlani in bodo vsako leto, dokler bom pisal blog!