Mogoče bi bil boljši naslov *Moj blog je tvoj blog. Vendar tale zapis izhaja direktno iz reka La mia casa è la tua casa.
Ljudje pišejo bloge iz raznoraznih vzgibov: nekateri čutijo potrebo da delijo svoje življenje z drugimi, drugi čutijo potrebo po pisanju, spet tretji uživajo ob deljenju svojih misli in idej z drugimi, četrti v blogih vidijo priložnost zaslužka

In seveda se s pisanjem bloga pojavi tudi dvosmerna komunikacija – komentarji, ki nekaterim spremenijo svet in način razmišljanja, nekaterim pa so nepotreben balast. Vse to je odvisno od samega pisca bloga, kaj išče in kaj si želi od bloga.

In zakaj naslov – Moja hiša je tvoja hiša. Moje stališče je, da naj se obiskovalci ki pridejo v našo, mojo, tvojo hišo, ali dom – v tem primeru blog, počutijo čim boljše in čim bolj domače. Naj uživajo v stvareh, ki jim jih lahko ponudimo. Naj se počutijo kot doma. Zakaj bi koga omejeval, če si želi pogledati arhiv bloga, če je nekomu všeč Nina Osenar, naj si pogleda njene fotografije, če je komu všeč Janez Janša, naj si prebere moje mnenje o njem. Če kdo išče striptizete, petkove cukrčke, rally, drift, ali drag fotografije, jih lahko najde. Vse to ponujam obiskovalcem in še veliko več. In ne zahtevam nobenega darila, niti česa drugega. Preprosto. Če bi sedaj tole nadaljeval, bi izpadlo kot direktni marketing, ker pa mi to smrdi, se bom ustavil na tej točki.

Seveda razumem, da ima vsak obiskovalec – bralec, izoblikovano osebnost in da se marsikdo ne strinja z mojim načinom razmišljanja, načinom pisanja, ali fotografiranja, krcanja ablasti, ali pa nasplošno z menoj kot osebo, čeprav me niti ne pozna. In tukaj pride na površje ideja iz naslova.
Ali ljudje, ki pridejo k vam na obisk, prvič v vašo hišo in vas niti ne poznajo, vam najprej povedo, da ste idiot, da ste latentni homoseksualec, da nimate pojma o stvareh, ki jih počnete, da je itak vse kar počnete nesmiselno in da itak niste zanimivi?
V tem primeru, kljub temu da imam rad konstruktivno kritiko, ki temelji na določenih dejstvih, bi takšnega človeka, ki ne bi znal argumentirati svojih izjav, postavil pred vrata. Da ne bo pomote, nič nimam proti drugačnosti!
No, na blogu je malce drugače. Človeka ki komentira v večini primerov ne poznaš, ne veš do kam lahko greš, ne veš kje je tista meja kjer ga boš užlil, ali se spravil na osebni nivo, ki definitivno ni najboljši v takšnih medsebojnih dvobojih. Ampak včasih si preprosto ne moreš pomagati, da ne bi šel do konca. Da ne bi prestopil meje Rubikona in šel preko svojih odločitev. Ampak komentatorjeva svoboda se konča tam, kjer se začne moja! In seveda tudi obratno!

Do sedaj nisem pobrisal nobenega komentarja, niti ga nisem spreminjal (kar nekateri radi počnejo) in precej pogosto sem se zadrževal, da se nisem spustil na precej primitiven in oseben nivo, katerega so izražli komentarji. In tega tudi ne bom spreminjal.
Bi me pa veselilo, če bi se na splošno, ne samo tukaj, na tem blogu, ampak tudi na ostalih blogih, (in če sanjam naprej) na forumih in novičarskih portalih vsi ljudje držli reka “moja hiša je tvoja hiša” in se zavedali, kaj to pomeni!