Zanimivo je videti in prebrati dve plati ene zgodbe.
Ena zgodba je zgodba Silvestra Šurle, urednika Reporterja in objavljena na STA in Siolu in druga zgodba je zgodba informacijske pooblaščenke, Nataše Pirc Musar in objavljena na na Uradu IP-RS.

In zakaj naj bi bilo to zanimivo? Ker ji Šurla med drugim očita, da

“Nataša Pirc Musar je na položju informacijske pooblaščenke javna funkcionarka in kot taka ima dolžnost odgovarjati na novinarska vprašanja”
Brez našega privoljenja je na spletni strani objavila njej zastavljena vprašanja skupaj z odgovori in si ob tem dovolila grobo diskreditirati nekdanje stanovske kolege


Ti dve stvari mi ne gresta skupaj. Ona je podala odgovore na spletni strani urada, vendar s tem urednik Reporterja ni zadovoljen. Mogoče zato, ker jih imamo, neobdelane in znotraj konteksta, možnost videti vsi?

In ker je treba, ko se napada, uporabiti vse topove, jih je urednik tudi uporabil:

Avreola neodvisnosti, ki si jo je Pirc Musarjeva poveznila na glavo, je brezmejna. Če bi bila res to, za kar se poskuša prikazati, se ne bi, niti kot zasebnica, udeleževala strankarskih “maš”, ki jih v Domžlah z Milanom Kučanom prireja poslanka Zares Cveta Zalokar Oražem, razmišlja komentator. Večina javnosti pa je tudi že nekoliko pozabila, da je bila gospa kar nekaj časa tiskovna predstavnica pri enem največjih pidovskih baronov – pri Darku Horvatu v Aktivi Group, ki je bil velik ljubljenček nekdanjega predsednika Kučana.

Kako zelo prepoznaven način poskusa diskreditacije.

Mogoče je problem samo v tem, da je Jani Soršak hotel na hiter način dokazati, sedaj, ko je treba pokazati kakšne konkretne dosežke, da se “karteli” dogovarjajo med seboj. Vendar je za to izbral malce “čudno metodo”, ki je ustavno sporna.

Itak smo navajeni, da se zadnje čase vse dogaja na “horuk” in da se potem večina stvari pospravi pod preprogo in o njih mi, ki nismo “posvečeni”, ne slišimo več ničesar.