V bližini Trsta leži prečudovit grad Miramare, ki je definitivno vreden ogleda. Grad je bil grajen med leti 1856 in 1860, po načrtih arhitekta Carla Junkerja in po naročilu Maksimiljana Habsburškega.
Idiličen grad tik ob morju, ki iz daljave izgleda kot iz filma, je urejen tudi v muzej. Obdan z visokim obzidjem, ki je služil kot zaščita pred napadalci in na vsakem koraku označen z različnimi grbi in čudovitimi svetilkami.
Sam frontalni pogled na grad odkrije vso lepoto in kvaliteto gradnje tistega časa in vsak balkon in okno je poglavje zase. Čudovit park, pred gradom in urejeni vrtovi, kjer se je sprehajala gospoda, so polni kipov, kipov in kipov. Po senčnem drevoredu se lahko sprehodiš do morja, kjer so imeli svoje lastno kopališče in privez in pogled na grad. Ornamenti oken in stropovi so neresnični.
Prav z lahkoto bi skočil v tisti čas in živel v tem gradu. Užival v življenju, ki ga takšno udobje ponuja in izkoristil vsak dan maksimalno. Ampak realnost je tukaj in zdaj.
Zgoraj je zapis o gradu Miramare, njegovih vrtovih, zgradbah in okolici. In seveda si je možno ogledati tudi notranjost gradu. Vstopnina je 4 Eure, ampak dejansko je vredna vsakega centa.
Sam grad je ogromen, in ima veliko število sob, vendar so le te majhne. Stene so debele in v parih sobanah se bohotijo kamini, ki so skrbeli za ogrevanje gradu. Sobe imajo svoj specifičen vonj, ki te potegne nazaj v čas in povsod so velike količine prahu. Okna so bila zaprta, zato je bilo dihanje na trenutke precej zadušljivo, vendar so me barve pohištva, preprog in ostalega predramile iz otopelosti.
Pogled na delovno mizo, obsijano s soncem in na mizo, ki je imela v ozadju morje me je fasciniral. Zaprl sem oči in si predstavljal kako bi bilo, če bi bila to moja pisarna. Definitivno bom nekoč živel ob morju, če ne prej, vsaj na stara leta in z boljšo polovico užival v sončnih dnevih, lovil ribe in stiskal grozdje, ki ga bom celo leto skrbno negoval. No, nazaj k sobanam. Knjižne police polne raznoraznih knjig, ki verjetno niso bile odprte že celo stoletje in ure, ki so nekoč v brezčasju kazale čas. Slike, ki so kljub stoletju zgodovine, še vedno čudovite in vrata, ki so omogočala skrivne prehode iz sobe v sobo, kažejo način življenja, ki se je živel v gradu Miramare.
Razočaran nad kopalnico, ki pa je bila za tiste čase verjetno zadnji krik mode, sem se potolažil s čudovito, v rdeče opremljeno spalnico in še bolj čudovitim lestencem v jedilnem prostoru.
Sicer je v gradu prepovedano fotografiranje, vendar se mi je uspelo dogovoriti da naredim par fotografij notranjosti, brez uporabe fleša, za objavo na blogu.
Ooo, zej si me pa spomnil na lanski izlet v Trst. Ga bo treba letos spet ponovit
had: a si slišal …haider je umrl v prometni nesreči.
lp
Pa če ste že v tistih krajih, lahko skočite še v Devin. Je tudi zelo zanimivo.
Ne boš verjel, da sem prav včeraj bil v Trstu in da sem se še zjutraj spraševal kam na primorsko bi se podal. No zdaj vidim, da bi mi tale tvoj post kar prav prišel. Obožujem gradove … no pa drugič :)))