Ko si na vrhuncu kariere, se poslovi in vsi te bodo imeli v lepem spominu.
Mogoče bi se tudi sam moral držti tega izreka na svoji blogerski poti. Namreč že precej časa sem na “vrhuncu“, ko si lahko za cilj postavim samo bolj kvalitetne zapise, ki pa zahtevajo veliko več časa, kot sem ga pripravljen namenjati pisanju bloga trenutno.
Obiskovalcev je dovolj in verjetno, če bi v tem trenutku zapustil to sceno, bi me nekateri bralci obdržli v lepem spominu kakšen teden, potem pa bi pozabili da sem obstajal. In življenje bi šlo naprej. In mogoče je ravno v tem podobnost s fenomenom slovenskih športnikov.

Live fast, die young, and leave a good-looking corpse, je rekel John Derek v filmu Knock on any door. Tega so se držli mnogi znani igralci, umetniki, glasbeniki.
James Dean, Marilyn Monroe, Janis Joplin, Jimi Hendrix, Jim Morrison, Elvis Presley, Kurt Cobain, Heath Ledger, John Lennon.. In so si s tem, da so umrli mladi (storili samomor, umrli nasilne smrti,…) in na vrhuncu kariere, kupili svojo nesmrtnost.

Vendar naši športniki niso iz takšnega testa


Primer Primož Peterka: na tekmi za svetovni pokal je prvič zmagal 27. januarja 1996 in kasneje, istega leta, osvojil še eno zlato medaljo. Naslednja sezona je bila zanj še uspešnejša. Dobil je sedem zlatih medalj. In odlični rezultati so se nadaljevali tudi v sezoni 1997/98, ko je osvojil štiri zlate medalje.
Naslednja leta ni bilo uspehov. Bili so porazi. Od ljubljenca domačega občinstva je ostala samo senca. Dosežkov ni bilo. Kasneje, v sezoni 2002/03 je končno spet osvojil dve zlati medalji na tekmah v Kuusamo in Garmisch-Partenkirchnu.
V zadnjih letih ni bilo večjih uspehov, vendar še vedno vztraja pri športu, ki mu je prinesel slavo in bogastvo. In ker ni več zmag, tudi ni več navijačev, ki bi ga spodbujali in sponzorjev, ki bi mu izpolnjevali njegove želje.
Namesto da bi se poslovil na vrhuncu je poskušal še naprej tržiti svoje ime, vendar mu to ni šlo najboljše. Ljudje, gledalci, navijači, si želijo predvsem krvi in iger. Vseeno jim je za pretekle uspehe in vseeno jim je za titule, ki so jih športniki dosegli v preteklosti. Vedno pričakujemo, da bodo naši športniki najboljši in da bodo vedno zmagovali.

Primer Rok Petrovič: idol mnogih mladih smučarjev v tistem času, je v sezoni 1985/86 osvojil mali zlati kristalni globus (s petimi zmagami v slalomu). Naslednje leto je bilo manj uspehov in zato se odloči, da v sezoni 1987/88 postavi smučke v kot. In ljudje smo si ga zapomnili kot človeka, ki je nekaj dosegel. Nismo doživljali njegovih padcev v formi in nismo doživljali neuspehov.
Na žlost se je njegova življenjska pot končala prekmalu, vendar v njegovem drugem svetu, pod vodo.

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi vrhunski športniki premogli malce samokritičnosti in znali racionalno preceniti svoje sposobnosti. Prepustiti svoje mesto mlajšim športnikom, ki še iščejo svoje mesto v eliti in jim raje pomagati kot trenerji, ali svetovalci.
Verjetno upam zaman, kajne…