Ko si na vrhuncu kariere, se poslovi in vsi te bodo imeli v lepem spominu.
Mogoče bi se tudi sam moral držti tega izreka na svoji blogerski poti. Namreč že precej časa sem na “vrhuncu“, ko si lahko za cilj postavim samo bolj kvalitetne zapise, ki pa zahtevajo veliko več časa, kot sem ga pripravljen namenjati pisanju bloga trenutno.
Obiskovalcev je dovolj in verjetno, če bi v tem trenutku zapustil to sceno, bi me nekateri bralci obdržli v lepem spominu kakšen teden, potem pa bi pozabili da sem obstajal. In življenje bi šlo naprej. In mogoče je ravno v tem podobnost s fenomenom slovenskih športnikov.

Live fast, die young, and leave a good-looking corpse, je rekel John Derek v filmu Knock on any door. Tega so se držli mnogi znani igralci, umetniki, glasbeniki.
James Dean, Marilyn Monroe, Janis Joplin, Jimi Hendrix, Jim Morrison, Elvis Presley, Kurt Cobain, Heath Ledger, John Lennon.. In so si s tem, da so umrli mladi (storili samomor, umrli nasilne smrti,…) in na vrhuncu kariere, kupili svojo nesmrtnost.

Vendar naši športniki niso iz takšnega testa


Primer Primož Peterka: na tekmi za svetovni pokal je prvič zmagal 27. januarja 1996 in kasneje, istega leta, osvojil še eno zlato medaljo. Naslednja sezona je bila zanj še uspešnejša. Dobil je sedem zlatih medalj. In odlični rezultati so se nadaljevali tudi v sezoni 1997/98, ko je osvojil štiri zlate medalje.
Naslednja leta ni bilo uspehov. Bili so porazi. Od ljubljenca domačega občinstva je ostala samo senca. Dosežkov ni bilo. Kasneje, v sezoni 2002/03 je končno spet osvojil dve zlati medalji na tekmah v Kuusamo in Garmisch-Partenkirchnu.
V zadnjih letih ni bilo večjih uspehov, vendar še vedno vztraja pri športu, ki mu je prinesel slavo in bogastvo. In ker ni več zmag, tudi ni več navijačev, ki bi ga spodbujali in sponzorjev, ki bi mu izpolnjevali njegove želje.
Namesto da bi se poslovil na vrhuncu je poskušal še naprej tržiti svoje ime, vendar mu to ni šlo najboljše. Ljudje, gledalci, navijači, si želijo predvsem krvi in iger. Vseeno jim je za pretekle uspehe in vseeno jim je za titule, ki so jih športniki dosegli v preteklosti. Vedno pričakujemo, da bodo naši športniki najboljši in da bodo vedno zmagovali.

Primer Rok Petrovič: idol mnogih mladih smučarjev v tistem času, je v sezoni 1985/86 osvojil mali zlati kristalni globus (s petimi zmagami v slalomu). Naslednje leto je bilo manj uspehov in zato se odloči, da v sezoni 1987/88 postavi smučke v kot. In ljudje smo si ga zapomnili kot človeka, ki je nekaj dosegel. Nismo doživljali njegovih padcev v formi in nismo doživljali neuspehov.
Na žlost se je njegova življenjska pot končala prekmalu, vendar v njegovem drugem svetu, pod vodo.

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi vrhunski športniki premogli malce samokritičnosti in znali racionalno preceniti svoje sposobnosti. Prepustiti svoje mesto mlajšim športnikom, ki še iščejo svoje mesto v eliti in jim raje pomagati kot trenerji, ali svetovalci.
Verjetno upam zaman, kajne…

13 Responses to Fenomen slovenskega športnika

  1. Marin says:

    Če imaš dovolj denarja se lahko posloviš na vrhuncu kariere, a ni veliko športov, pri katerih bi lahko v majhnem času zaslužil veliko denarja. Sej veš, da zelo veliko športnikov nima časa za izobraževanje in vso svojo energijo vlagajo v šport in ko pride kakšna hujša poškodba ali konec kariere, ne vejo več kaj sami s seboj.

    Odprejo kak kafič ali kaj podobnega in počasi umirajo :). Vse se da, samo pameten in razgledan moreš bit, kar veliko športnikom manjka.

    Recimo Janica Kostelič je po mojem mnenju naredila zelo dobro potezo. Poslovila se je kot najboljša in se spustila v druge vode, kjer ji prav tako zelo dobro laufa.

  2. Robi says:

    A si prepričan, da je šlo pri Peterki za medalje? A ni šlo za zmage?

  3. podplat says:

    Malo je športnikov, ki bi se poslovili v “pametnem” času, ker pač hočejo podaljšati čas ko jim gre dobro. Na nek način so podobni igralcem v igralnicah, ki odnehajo po navadi šele ko so čisto bosi.
    Poseben primer je tu Jure Košir, ki je tudi dokaj pozno odnehal in pospravil smuči. Zdaj pa je športni manager s svojo agencijo.

  4. AzzQim says:

    A te je v to vzpodbudila napoved podobnega jutrišnjega članka v Dnevniku bo sliki Marlenne Ottey? :D

  5. Swizec says:

    Problem pri poslavljanju v primernem casu je, da veliko ljudi te stvari pocne zato ker jih radi pocnejo ne zato ker je to pac njihova kariera.

    Ce imas resen pristop do svojega ljubega pocetja, potem ni sans da bos koncal takrat ko je treba razen ce te pobere.

  6. smoger says:

    Jaz bi uvedel poseben predmet na srednjih šolah za vse tist, ki imajo status športnika in v športnih razredih.

    V tem predmetu bi folk naučili kako živeti po koncu športne kariere.

    Idealno življensko in športno zgodbo imata (poleg Koširja) še Isakovićeva in Osovnikar.

    lp

  7. Marin says:

    ATP zadnje čase na veliko dela take seminarje in izobraževanja, kjer tenisače spodbujajo k razmišljanju o času po karieri.

  8. morpheus7 says:

    S tvojim blogom se strinjam, po drugi strani pa spet ne. Idealno bi seveda bilo, da bi lahko vsak športnik vedel, kdaj je nastopil njegov vrhunec in takrat svojo opremo pospravil v kot. Vendar vedno znova in znova prihaja do tistega: “Kaj če bo naslednje leto spet tako?”.

    Navsezadnje s(m)o športniki res gladiatorji – in to taki, ki moramo dolgo delati, da dosežemo uspehe. In ko se tvoj vloženi trud končno začne obrestovati, je težko razmišljati o odhodu.

    Pa še nekaj … nekdo je zgoraj omenil Janico. Punca je sicer res nehala bolj ali manj na vrhuncu kariere. Vendar velika večina športnikov zunaj tekmovalnega kroga nima sklenjenih veliko prijateljstev – gre za to, da za to preprosto nimajo veliko časa. In tako zgubijo stik s še tistimi, ki jih dobro poznajo in razumejo njihovo situacijo …

  9. (jm) says:

    Joj Had, kako si pa sedaj falil. A misliš da je športnikom glavno kaj si o njih mislijo in kako jih doživljajo drugi. In čist finančno gledano ali misliš da se jim ne splača nadaljevati? Čeravno recimo potem v 5 sezonah zaslužijo 10x manj kot prej v eni? Å e vedno imajo prihodke nad stroški.

    Pravi športnik športa predvsem zase, in je toliko bolje, če ob tem še obro zasluži. In mu dol visi za vse, ki iščejo kruha in iger.

  10. piskec says:

    Ampak življenje je taka čist osebna stvar, zato je*eš nesmrtnost. Tebi čist nič ne nuca. ;)

  11. podplat says:

    No ja tako kot drugje, eni uspejo drugi pa malo manj. Tako kot v življenju na splošno, nadarjenost veliko dela in seveda sreča. Pa vsi tako ne morejo uspeti.

  12. Miha J. says:

    Se strinjam z @jeanmark. Mogoče si pomislil, da športniki športajo za lastno veselje in ne veselje drugih? Zakaj bi bilo potem, ko postanejo zvezde, kaj drugače?

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.