Had intervju – Matevž Luzar

Matevž Luzar, AGRFT-jevec, bivši študent teologije, režiser, scenarist, bloger, twitteraš….
Eden redkih domačih režiserjev, ki pobira nagrade na vseh festivalih po svetu, pa vendar se o njem ne piše, niti ne ve veliko.
Prebivalec Zagorja in skoraj moj sosed, čeprav sem to odkril šele pred nedavnim. Prav tako pa tudi ponosen očka in prijeten sogovornik.

Vsi imamo v otroštvu želje in sanje, kaj bomo ko bomo veliki. So bile tvoje sanje film, ali pa je prišlo do tega šele kasneje v življenju?

Film imam rad odkar pomnim. Film je mogoče moj najbolj oddaljen spomin, ampak šele v srednji šoli sem prvič pomislil, da bi mogoče pa lahko tudi kaj posnel. In tako sem prvič tudi začel snemati amaterske filme; jaz sem snemal, sošolci so pa igrali. V momentu, ko sem prvi film zmontiral, sem vedel, da je to tisto, kar hočem početi v življenju. Film.

Preden si začel študirati na AGRFT-ju, si bil na teologiji. Želja po znanju, naključje ali kaj tretjega.

Na teologijo me je zaneslo, ker prvič nisem bil sprejet na AGRFT. In zakaj laična teologija in ne kaj drugega? Preprosto zato, ker me je zanimala filozofija, sociologija, psihologija. Študij, ki ti lahko ponudi veliko, če si znaš vzeti. Ta tri leta teologije so mi res dala veliko. Začel sem drugače gledati na življenje in tudi na film. Študij je bil priprava za film. Nezavedno seveda. In, ko sem bil tretjič končno sprejet na AGRFT sem za vedno zapustil teološke vode.

V zadnjem času si pobral s svojim filmom Vučko nagrade na festivalu v Montpellierju, St. Petersburgu, Lodzu, Locarnu in seveda ne morem mimo Akademske Prešernove nagrade 2007, me zanima kako se ti je spremenilo življenje v tem času.
So ti odprta vsa vrata? Te vabijo na »pasje procesije«, otvoritve in vse podobne družbne dogodke?

Hehe. Vse te nagrade so mi prinesle ravno tisto, kar sem si želel. To je nekakšna potrditev, da gledalci razumejo film in da jim je všeč. Od Los Angelesa do St. Petersburga. Vesel sem, da film presega jezično bariero in da vsi razumejo zgodbo, ki sem jo hotel povedati. Glede prireditev se pa ni nič spremenilo. Še vedno nisem dobil nobenega vabila za kakšen družben dogodek in tudi ne morem reči, da to kaj pogrešam. Všeč mi je moj mir. Naj film potuje in nagovarja gledalce.

Pred pol leta si bil nominiran za študentskega oskarja, v meki filmske industrije. Glede na to, da si bil tam edini Slovenec, kakšni so bili tvoji občutki?

Ja, nominacija je bila res velika stvar. Ne samo zame, ampak tudi za AGRFT in mislim, da tudi za slovenski film. Videli smo, da je vse možno, ampak pomembno je samo delo. Pomemben je film. Ne egotrip, ampak dober film. Moram pa reči, da sama nominacija ni edina takšna nagrada. Študenti režije, smo v zadnjih 3 letih pobrali več kot 30 mednarodnih nagrad na večjih festivalih in imam občutek, da prihaja nek nov veter.

Vučko – malce starejši se ga spominjamo iz Sarajeva, kjer je bil uradna maskota OI. In v tvojem filmu, ki ni tipičen slovenski film, ki bi bil sam sebi namenjen in tako arty, da ga preprosti ljudje ne bi razumeli, ima Vučko glavno vlogo.
Je to dvoje med seboj povezano? Igranje na čustva in odlična vsebina, ki da marsikomu misliti?

Film je zame timsko delo in samo tako lahko nastane dober film. Eden sam ne more narediti dobrega filma. Kot prvo mislim, da film mora imeti dober scenarij (dobro zgodbo), kar je temelj za nadaljno delo. Ni pa seveda pri filmu samo dobra zgodba. Je še dobra igra, fotografija, scenografija, kostumografija, glasba, produkcija in seveda še veliko drugega. In vsak sodelavec lahko pri snemanju filma prispeva veliko, da film počasi dobiva pravo obliko. Moram reči, da sem imel super ekipo, brez katere ne bi mogel narediti takšnega filma.

Slovenski film. V zadnjih letih so določeni ljudje spremenili določene stvar in se je posnelo precej malo (skoraj nič) domačih filmov. Kakšno je mnenje nekoga, ki je sam močno vpet v to okolje. Kaj bi se moralo spremeniti?

Končno bi morali dobiti pravo filmsko politiko. Film je pomenben del vsake novodobne družbe. Kadar me kdo vpraša o problemih slovenskega filma, sem v bistvu žlosten. Toliko let je minilo, mi pa še vedno nimamo urejene filmske politike. Je pa res, da tako slabo, kot zadnja štiri leta, ni bilo še nikoli. Upanje umre zadnje in upam, da se bomo čez par let pogovarjali o slovenskih filmskih uspehih in ne slabi (ali nikakršni) filmski politiki.

Glede na to, da si ljudje želijo postati filmski igralci, ker to vidijo na TV, me zanima, če imaš kakšen nasvet za njih. Je filmski kruh (tako za kamero, kot pred njo) lahek, ali težk?

Nasvet: Verjemi v to, kar si želiš in se bo uresničilo. Trdo delo in vse je mogoče. Sky is the limit.

Kako si, glede na to, da si zaposlen z veliko projekti, urediš svoj čas. Ali ti ga kaj ostane za družino in »socialno življenje«

Se mi zdi, da je to največja umetnost. To je slalom, med večimi ljubeznimi. Na eni strani film in na drugi družina. Potem pa ostalo. Vse se da, če se le hoče.

Ko je Matevž Luzar žlosten, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Ne bi vedel. Sigurno gledam filme. To največkrat počnem, ko nič ne počnem.