Primož Kozmus – dobitnik zlate olimpijske medalje za Slovenijo v metu kladiva, je zadnjem času razburil javnost s svojimi izjavami o rentah za vrhunske športnike in prenehanju z nastopom, če se le te njegove ideje ne bodo uresničile.
Vsakega športnika spoštujem in tudi Primož je eden izmed njih, ki je naredil zelo veliko zase in za Slovenijo! Ampak njegove izjave o rentah so smešne!
Sam sem se precej let ukvarjal s športom. 9 let aktivno treniral smučanje, 7 let aktivno igral rokomet. Vendar v tistih časih je bil šport še vedno šport in ne samo bitka in pehanje za denarnimi in sponzorskimi nagradami. Tudi če si bil najboljši v tistem času, si moral imeti močno zaledje v starših, da so lahko vse skupaj financirali.
Naprimer 5 parov smuči na sezono, vsak dan čez zimo trening na snegu, prevozi, hrana, oblačila. Vse skupaj ni bil zanemarljiv strošek, vendar se je dalo. Ko sem končal s smučanje in pričel z rokometom so bile stvari že malce drugačne. Plačani treningi, nagrade za zmage na tekmah. Vendar vseeno so bili ti zneski precej majhni in se od njih ni dalo živeti!
In potem preskok v sedanji čas, med sodobne športnike. Številke, ki jih pobirajo za nagrade so zavidljive. in enormne. Da o vseh sponzorskih nagradah niti ne razmišljam. In definitivno se splača, če človek nima drugih prioritet v življenju, ukvarjati s športom. Seveda če ti uspe postati vrhunski športnik. In sedaj mi je povsem razumljivo, zakaj se “mulčkom” ne da hodit v šolo, če pa lahko postanejo igralci nogometa.
Ampak da ne bom šel predaleč od naslova tega zapisa. Primož Kozmus je ob medalji na OI izjavil, da bi morala držva poskrbeti za športnike po končanju njihove kariere, da bi morali dobiti rento od katere bi lahko živeli v starosti. Ja, vse lepo in prav. In tudi načeloma se strinjam, da bi morala držva poskrbeti za športnike. Ampak to počne tudi sedaj!?!
Plača jim “izlete” na tekmovanja (primer skakalci na novoletni turneji), plača jim treninge, nudi jim zaposlitev (MNZ), itd. A te stvari ne štejejo? A je to povsem zanemarljivo? Da tudi držva nekaj vlaga v vrhunske športnike in da jim da tudi nagrado za uspehe, ki jih dosežejo na tekmovanjih?
Ampak ne, sedaj bi še več. Doživljenjsko rento, s katero bi se lahko športnik upokojil pri 35 letih in užival?!?
Ampak Slovenija ni samo dežela športnikov! Slovenija je dežela ljudi, ki močno varčujejo da pridejo siti čez cel mesec, ki morajo preživeti družino z manj kot 500€, ki ne bodo nikoli videli sveta, saj si še počitnic na morju ne morejo privoščiti. In otroci ne morejo postati vrhunski športniki, kajti starši jim ne morejo kupiti niti osnovne opreme za to!
In če sedaj Primož Kozmus, ko je na vrhuncu kariere lahko izsiljuje, da bo odšel nastopati kam drugam, bi mu morali dati toplo roko in se mu zahvaliti! Verjetno so mu odprta vrata držv, kjer boljše plačujejo svoje športnike.
Včasih so se športniki ukvarjali s športom zaradi užitka, sedaj se očitno samo še zaradi lastne koristi in denarja. In če ne gre, se izsiljuje.
Kaj bi morala potem dobiti Leon Štukelj, prejemnik šestih olimpijskih medalj (3 zlate, 1 srebrna in 2 bronasti) in Miro Cerar (2 zlati in 1 bronasta)?
z vsem spoštovanjem do vsakega, ki na kakršenkoli način vlaga ves svoj znoj in čas v to kar počne…
porajajo se mi vprašanja:
kaj konkretnega naredijo športniki za držvo? konkretnega?
zakaj bi morala ravno držva poskrbeti za športnika, na tak ali drugačen način?
kako držva poskrbi za nekoga, ki izgubi službo, pri 35, 40 ali celo 50 letih?
nisem veren človek, ali tole reklo zelo sede: sam si pomagaj in bog ti bo pomagal…
priznam, ko tudi meni nekaj ne ratuje in bi raje bolj izi zadevo, takrat se tudi jaz najprej obračam proti držvi in začnem zahtevat to in ono…
ne vem, no…meni se vse to okrog športnikov včasih zdi malce čudno…
Zadeva je taka, da ima prav Kozmus in ima prav Had.
Biti profi športnik pač pomeni da nimaš časa niti volje do študija, do izobrazbe za nek poklic. Lastnik lokala v gostinstvu ali trgovini je nekje danes maksimum, ki se ob resnem profi delu lahko doseže.
Časi, ko so športniki doštudirali pravo, ekonomijo, športni faks so definitivno minili. Zato tisti 10 ali 20 let pač veliko izgubijo, uspešni sicer to kompenzirajo z denarnimi nagradami, sponzorstvi ipd. ostalim pa ne ostane veliko.
Ne za živet ne za umret.
Da so njihova telesa bolj ali manj poškodovana je druga stvar. Za redna popravila skrbi zavarovanje. Ne samo nosilci medalj, tudi drugi bi po tej logiki potrebovali neko finančno spodbudo v jeseni življenja.
@Podplat: A res? Cel kup športnikov je, ki so ob športni karieri dosegli lepe študijske rezultate, celo doktorate! Andraž Vehovar, recimo, pa Franci Petek, da ne naštevam naprej.. ( nista bila povsem socialistična športnika) Tako, da biti oštir ni maximum. Bojan Križj je postal poslovnež, iskoristil je veze, pridobljene v času športanja, v tujini…Sktaka, od 35 do 65 leta se da, če se hoče. Okej, če si pa tako hudo pofavlan, po vseh medajlah, po pa nej bo penzija. Ampak Kozmus še brca, očitno.
če ne bi na olimpijskih zmagu pol tega ne bi blo ;)
osnovna strani ti ne dela, če napišem had.si :D
Žonpjer govoriš o športnikh izpred 15, 20 let. Jaz pa o športnikih današnjih dni. Zdaj imajo na voljo komaj da “”spacajo” srednjo šolo. Ker denar, ki ga dobivajo odriva vse izobrazbene načrte nekam naprej. In če niso v stiku s šolo, potem čez čas to enostavno ne gre več. Se pa strinjam s tabo o Križju, Koširju, Vehovarju. Ti ki so uspeli na ta način so pač izjeme 1% lucky boyev pač. Ostali pa ….
@jodlajodla: hvala za opozorilo.. to se zgodi, ce nadgrajujes wp iz 2.1.3 na 2.7 in ti pol stvari ne dela :(
O podobnem se je razpisal tudi aleš, vendar bolj iz vidika pomena športa za gospodarstvo. Vredno prebrati. http://alesgolli.blogspot.com/2008/12/mit-o-portni-promociji-ali-uspehi.html#links
Dober komentar, Had. Vrhunski športniki imajo dovolj možnosti poiskati zaslužek pri sponzorjih – ti zaslužki so lahko tako veliki, da s pametnim upravljanjem lahko predstavljajo tudi doživljenjsko rento (poglejte Jureta Koširja, ki že dolgo časa ne nastopa več, pa ne moremo reči, da je ravno revež).
Če je športnikom denar tako pomemben, potem naj se raje odločajo za študij prava ali medicine, ali pa naj postanejo zares dobri in sklenejo pogodbo, s katero bodo zaslužili 2 milijona evrov na leto. Gotovo pa je postavljanje ultimatov držvi, katere poslanstvo ni omogočati preseravanja dobrim športnikom, napačen način, ki bo najbrž prispeval le k lastni nepopularnosti.
@podplat: “lucky boyi” niso imeli kake posebne sreče ampak duplo garaško delo. Tudi oni nebi imeli stika s šolo, če tako pač nebi sami želeli, jih nebi spodbujali njihovi bližnji…Kot Peterka recimo, ki ga je pač bolj zanimalo popivanje in vožnje s čoperjem ipd. Vsak si pač izbere svojo pot. Če je pa problem preveč denarja zaradi trenunih rezultatov, če prav razumem tvoj stavek “Ker denar, ki ga dobivajo odriva vse izobrazbene načrte nekam naprej”, potem jih je pa treba tolko obdavčit ali jim vzet policijsko-vojaške službe, da bodo dovoljšni reveži in bodo prisiljeni v šolanje, ali kaj? Seveda je to neumnost, kar se mene tiče.
In še vprašanje, kaj dajo športniki držvi? Nekaj simbolnega ponosa z mahanjem zastave. Sicer pa vse kar počnejo, počnejo zase in za svojo slavo insvoje fene. Se mi zdi ves ta “držvni” i profesionalni šport precej precenjena zadeva. Da ne omenjam pogledov dr. Ruglja glede tega…
Nekaj da smo si na jasnem. Kozmus je v intervjuju za Ekipo lepo povedal, da ne bi nikoli nastopal za drugo držvo, da bi prej končal kariero, kot obrnil hrbet svojim sokrajanom, ki so mu pripravili takšen nepozaben sprejem. Potem pa je lepo povedal, da v bistvu sploh ne gre zanj, saj si je eksistenco zagotovil že pred OI, po njih pa toliko bolj. Če mu gre verjeti, gre za kopico drugih športnikov in mačehovski odnos, ki jih ima držva do njih. Takoj ko nekdo nekaj doseže, so vsi zraven, ko se je potrebno fotografirati, ko je nekaj za narediti pa ni nikjer nikogar. Toda pomisliti je potrebno, da v veliki večini športov pri petintridesetih nimaš kaj delati. Samo končaš lahko in kaj naj športnik dela takrat? Naj gre v tovarno? Kot da to ni dovolj, vemo vsi, da je današnji šport krut in neusmiljen in poškodbe so stalnica vsakega športnika. Recimo, da si zjebe koleno. Pa od česa bo on živel, mi lahko kdo pove? Kozmus se ne peha zase, ampak za vse slovenske športnike in ustanovitev posebnega pokojninskega sklada, ki ga pozna vsaka malo bolj razvita držva.
Kozmus lahko mirno ustanovi takšen pokojninski sklad. Res ne vem, kaj ga pri tem ovira.
@jm: se podpišem pod to
Pridruži se skupini Proti Renti za Kozmusa!
Med nadzorovanjem izpitov na moji fakulteti sem že srečal enega vrhunskega športnika, o katerem se še vedno pogosto piše. Niso redki študentje s statusom vrhunskega športnika, a le za eno mojo študentko zanesljivo vem, da je letos nastopila na olimpijadi.
Seveda pa študij in šport ni ravno lahka kombinacija, saj trenerji ne vidijo in hvalijo vmesnih korakov in delnih uspehov pri študiju in se jim zdijo pomembni le treningi. In obratno.
matic osovnikar je med šprintanjem postal stomatolog, ali pa med vrtanjem zob šprinter, saj je vseeno, kot kaže se da, če je dovolj volje in talenta za obe področji … sicer pa bi verjetno bolj kot rentni sistem koristilo vključevanje bivših športnikov v vzgojo novih, saj potrebujemo tudi dobre trenerje, z mednarodnimi zvezami in ugledom …
Ali ni vrhunski šport le sodobna oblika gladiatorstva? Zakaj potem držva sploh podpira gladiatorstvo? Zato ker ljudstvo (kavč športniki) želi kruha in iger. In iz davkoplačevalskega denarja si politiki s podporo gladiatorjem nabirajo točke, ko se kažejo z zmagovalci.
Držva bi, prej kot o rentah, morala razmisliti o racionalizaciji podpore športnikom. Nekateri športi so za vrhunske športnike tako donosni, da bi bilo prej kaj za vzeti, kot dodati.
Vrhunski šport je čisti show business. Naj se tako tudi financira.
Verjetno so športni uspehi res najbolj opaženi doma. Torej velike internacionalne prepoznavnosti ravno ne predstavljajo.
Cilj športa pa je motiviranje mladih v športno življenje (zdravo, z manj stroški za držvo). Pa še lepši bomo (po današnjih standardih).
Kot vsak človek, je tudi vrhunski športnik odgovoren za svojo prihodnost (izbiro življenjske poti). Torej je njegova odgovornost, da že v času pred in med svojim športnim razcvetom razmišlja tudi o svoji prihodnosti.
Zato menim, da naj vrhunski športniki več vlagajo tudi v izobrazbo, kajti po današnjih trendih mu to nudi največjo priložnost, ki jo lahko ima človek.
Vrhunski šport motivira mlade k športu na ta način, da želijo sami postati uspešni vrhunski športniki. Pa smo spet pri show business-u, kavč športnikih in treningih, ki škodijo zdravju pravih športnikov.
Uspehi vrhunskih športnikov mogoče še najbolj pomagajo v primeru slabega mentalnega zdravja množic.