Prvih pet let je naokrog

Petletke so zanimive in vedno vredne omembe. Lahko tudi iz povsem preprostega razloga. Pred petimi leti še nisem pisal bloga, torej še nimam opomnika za deseto obletnico. Sedaj ga bom imel.
Ampak tokrat je govora o petih letih odkar živiva skupaj na Prhovcu. Pisalo se je leto 2004 in bilo je v začetku februarja.
Življenje v hiši ima veliko odgovornosti, stroškov, veliko dela in zelo veliko užitkov. Ker sem že celo življenje živel v hiši je bilo zame vse skupaj precej rutinsko, vendar sem bil sedaj bolj kot ne prepuščen lastni iznajdljivosti. In seveda na začetku ne bi šlo brez staršev, ki sta bila prvi dve leti v veliko pomoč pri urejanju okolice, grabljenju travnika, obrezovanju. Celo vrt sva imela, vendar sva ga zaradi pomanjkanja časa “zaprla”.

In prva najina zima je bila res prava zima. Kidanje snega je bilo dnevno na sporedu, kljub temu da splužijo cesto vse do hiše. Vendar do takrat ko sva midva vstala iz tople postelje je bilo na cesti že toliko snega, da ni bilo več prevozno. Niti s Twingom!
In ko se obrnem nazaj….

Nazaj na teh prvih pet let, je skoraj tako kot bi bilo to včeraj. Mogoče zaradi snega ki je zunaj in zaradi večnega pomanjkanja časa, ki ga imava. Namreč čas mineva prehitro in zvečer, ko se vrneva iz Ljubljane nama ostane premalo časa, da bi se spravil urejati okolico, da bi lahko karkoli postoril okoli hiše. Še notranjega čiščenja se ponavadi lotevam v poznih nočnih urah in mi predstavlja pravo sprostitev.

Priznam da se v tem času, kljub temu da sem že parkrat samostojno poskušal, še vedno nisem navadil pralnega stroja in vedno se mi zgodi kakšna “čudna situacija” – uničim perilo, ga prebarvam, ali pa preprosto ni oprano, ker pozabim stroj vključiti.
Veliko idej je bilo, da bi imela zunaj bazen, v kleti savno, vendar sem se do sedaj vseh teh stvari precej uspešno branil s preprosto računico, da imava premalo časa in da je veliko manj dela in precej cenejše, če greva v savno kadar si želiva in plavati v pravi bazen, kot pa da bi moral še to čistiti.

In kaj je najboljše pri življenju v hiši nekje na samem v gozdu?
Tišina, ki je včasih tako glasna, da je moteča. Ko so zjutraj ptice s svojim petjem tako hrupne, da bi jih najrajši pregnal nekam drugam. In čedalje bolj opažm, da se mi ne da več preživljati večerov v glasnih in hrupnih družbah, ampak imam rajši dolge nočne pogovore v manjšem krogu.
Ali so to znaki staranja?
Ko se prebudiš v sončno jutro, lahko mirne duše gol stopiš na teraso in ne bo nikjer nikogar, razen mogoče kakšnega planinca, vendar mu bo pogled zastiralo drevje in rože.
Lahko imaš glasbo naglas in sosedje se ne bodo nikoli pritoževali. V bistvu imava zlate sosede, ki naju presenetijo z vrečkami solate na kljuki in podobnimi stvarmi, ki jih sicer nisem bil navajen.

V bistvu bi lahko napisal cel roman o tej prvi petletki.. Če na lotu namesto milijona zadanem dve uri časa več na dan, potem zagotovo!