Tale zapis ni moje delo! Je komentar v zapisu Narod, ki se sramuje svoje preteklosti, nima prihodnosti.
Dovolil sem si vzeti komentar in ga objaviti, ker si želim da bi več ljudi prebralo te misli, ki so na mestu in so odlične!
Iskreno upam, da avtorja ne moti moje dejanje. V nasprotnem primeru pa se mu že vnaprej opravičujem! In še enkrat hvala za to razmišljanje!

Fantje in dekleta: večina izmed nas je bila premladih, da bi leta 43 bili zraven, kaj šele leta 14 (20.stoletje ja). Zatorej interpretiramo zapise, spomine ljudi, ki so takrat živeli. Ne bom razpravljal o ideologiji.

Povem pa vam tole: moj ded je bil tako kot mnogi ostali pahnjen v vojno. Povedal mi je nekaj stvari, ki jih ne boste nikoli izvedeli iz 24ur.com in podobnih medijev.

Ko se je začela vojna ni bilo levih in ni bilo desnih, ni bilo komunistov ni bilo barv. Bila je preprosta situacija s katero se je moral vsak soočiti. Ali se boš boril proti okupatorju (torej tistemu, ki strelja nate) ali pa se boš potuhnil, se skril, postal navidezni prijatelj s tem, ki strelja nate.

Boj proti okupatorju je pomenil: beži od doma, brez orožja, brez hrane, pridruži se partizanom.

Sodelovanje: ostaneš doma, hrane je malo -ampak je, vendar postaneš odvisen od tistega, ki pobija tvoje sosede, brate, sestre, prijatelje. Ti pa moraš biti tiho in pri tem pomagati z informacijami, dobiš orožje. Če ne sodeluješ te ubijejo.


Ponosen sem da je ded izbral prvo možnost. Na začetku sploh ni imel orožja. Prvo puško je pobral od nekoga, ki je padel v boju.

Politika je obstajala takrat in danes, tudi mediji in propaganda je obstajala, le v različnih oblikah. In tudi takrat so prali možgane.

In še vedno so ljudje, ki izberejo lažjo možnost, zato da nekoga očrnijo, potlačijo ali celo sodelujejo pri umoru.

Zdaj pa se vi vprašajte vaše prednike kaj so delali med vojno? Ne zanimajo me barve in politična usmerjenost. To je veliko bolj intimno vprašanje – gre za to kdo si in kaj nosiš v srcu in glavi.

In tega mnogi bralci tega posta ne razumejo, tudi mnogi politiki ne – pustimo imena in barve.

Gre za zelo preproste stvari, ki so mistificirane in prirejene s pomočjo medijev in ideologij, vendar te stvari ne izhajajo od zunaj, amapak so znotraj vas.

Če se dotaknem še primer Josipa Broza Tita – za nekoga diktator, za nekoga kult. Tisti, ki ga podpirate preverite celotno zgodbo. Tisti, ki ga blatite – ali ste se odpovedali ugodnostim, ki ste jih uživali v bivši jugi (ja življenje je bilo lepo) in ste ostali zvesti svojim prepričanjem.

In smo zopet pri nas samih…

Uspešni ljudje se ne merijo v medijih, ampak delajo dobro in sledijo svojim sanjam in se pri tem ne ozirajo na negativne ljudi, ki jih skušajo potegniti na dno.

In povem vam – na koncu, preden boste umrli se boste spominjali dobrih stvari, ki ste jih naredili. In če teh stvari ni, vam bo zelo težko, prazno.

Zato delajmo dobro.