Upam, da Boris Vezjak, avtor teksta, ki sem ga skopiral iz zapisa Lažnivi kljukec ali čudovite prigode barona RTV Slovenija, oz. je tudi del zapisa Grims – lažnivec leta! in ima datum 30.11.2006, nima nič proti temu, da njegove besede uporabim v trenutni situaciji.

Govorimo o poslancu Branku Grimsu in njegovem zakonu. Povedano drži, a mu manjka nekaj bistvenega. Bilo je 29. novembra 2006, v razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru, ko smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Naš poslanec je namreč takrat, po štirinajstih mesecih od sprejema, prvič naravnost priznal, da je edini pisec novega zakona. Takole je ponosno navrgel: »Namreč Zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema, prava je kvalifikacija dejanja gospoda poslanca, ki je pred referendumsko potrditvijo zakona v kampanji in zunaj nje ihtavo zatrjeval, da se za njegovim avtorstvom skriva cela četica odličnih pravnikov, ki ga je pripravila. Kdo so, na številne poizvedbe nikoli ni znal razložiti. Pač pa je zraven prodajal še druge domislice. Denimo na izrecno poizvedbo, zakaj se ti anonimni specialisti končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, je tik pred referendumom pojasnil: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005)

Med vsakodnevno in filozofsko definicijo laganja ni razlike – to je dejanje, v katerem zavestno in hote govorimo nekaj, za kar vemo, da ni res. Poslanec je storil prav to in v ihti diskreditacije medijev in blebetanja o nesvobodi javne besede še dodatno priznal svojo namero. V vlogi zaščitnika ministra iz svojih vrst, ki je bil na tnalu tudi zaradi zakona o RTV, se je zanj tako rekoč žrtvoval. In obelodanil, kako je lagal, da bi ga nekoliko razbremenil. A ne le o avtorstvu, temveč tudi o tem, kako se »pravi« avtorji (za katere je vedel, da jih ni) izogibajo žljivkam. Kupec laži je torej prejel zraven še eno gratis! V luči tega je javnost lahko le osupla nad nedavno obelodanitvijo dejstva, da je Grims v stranki SDS 10 let vodil tečaje iz retorike in da ga premier uporablja za specialne naloge.

Je potreben še kakšen komentar na ves gnoj, ki se zadnje dni preliva po Gregorju Golobiču? Je potrebna dodatna razlaga, kaj sem želel s temi beseda, ki jih je zapisal Boris Vezjak, povedati?