Kino Šiška je bilo prizorišče vrnitve Ali Ena, oz Dalaj Eegola na oder, ob 15. obletnici albuma Leva scena. In moja predikcija se je uresničila: “Torej, če bo zaigral komad Leva scena na tem koncertu, ali si Ali En za nas, ki bomo tam na koncertu, misli da smo kmeti?
Jeap. Leva scena je bila njegov drug komad, ko je prišel na oder. Včasih je treba premisliti, ali se ti bo kakšna stvar kot bumerang čez leta vrnila nazaj direkt v glavo! Ampak gremo po vrsti.

Na kartah, ki so bile razprodane, je pisalo – Kino ŠiškaSobota, 10.10.2009, ob 20:00 uri. Ker ni bilo nikjer objavljeno, da naj bi igrala predskupina, je večina obiskovalcev bila na prizorišču točno ob uri. Da se ne zamudi koncerta!

Ampak nič se ni zgodilo, niti premaknilo. Ljudje so kot sateliti krožili okrog, med šankom in prostorom pred Kinom Šiška, stolov itak ni bilo moč dobiti. Ura je bila 20:30, ko še vedno ni bilo nič. Nihče ni točno vedel kdaj naj bi se zgodil koncert. Od nekje je prišla novica, da bo imel Ali En zamudo, ker se je zadržal na Marihuana Maršu! In počutil sem se kot kmet, plačam vstopnico da lahko drago plačujem pijačo za šankom in da čakam! In glede na to, da sem imel plane, kako bom preživel ostanek večera, sem bil jezen! Če bi vedel, da se začne ob 22:00 uri, bi bil lahko na koncertu Carine na MM2009!

Klik na Ali En fotografijo za celotno galerijo
ali en photo


Ob 21:00 so se odprla vrata v dvorano, vendar ne zaradi koncerta. Začeli so projekcijo snowboard filma, ki se je v naslednji uri ponovil 3-krat! Seveda organizator si ni vzel minute časa, da bi sporočil kdaj bo koncert, oz. zakaj ga ni ob napovedani uri. Totalno neprofesionalen odnos in totalno podcenjevanje publike. Par minut pred deseto uro sem se šel zdret na organizatorja zaradi popolnoma neprofesionalnega odnosa in zahteval povrnitev denarja. V tistem se je za isto potezo odločilo še precej ostalih obiskovalcev, ki so z mlajšimi otroci čakali na veliko vrnitev Ali Ena! In ko sem se prebijal v dvorano, da bi vzel torbo s fotoaparatom, se je začelo nekaj premikati na odru. Ljudje so se vsuli v dvorano in nisem prišel iz nje.

In se je začelo. Ali En je prišel na oder in povedal, da so ga organizatorji prosili, da naj se opraviči za zamudo! Namesto da bi organizator sam povedal da je spremenjena ura začetka koncerta in bi lahko šel vmes početi kaj bolj pametnega! Jebiga, šalabajzerji!

In ko sem se obrnil okoli sebe, mi je bilo precej bolj jasno vse skupaj. Dekleta, po moji oceni stara ravno toliko kot album Leva scena, so v prvih vrstah prižigale cigareto za cigareto (ja, je treba dokazati, da so že odrasla in nisem vedel da je po novem dovoljeno kajenje na javnih prireditvah), kakšne par let starejši fantje pa so se za mojim hrbtom polivali s pivom (ja, star sem!). Glasba na odru ni bila podobna tisti, ki sem jo pričakoval (neumnost, da sem po dveh urah čakanja sploh še kaj pričakoval) in precej se je poznalo, da band ni bil povsem na isti valovni dolžini. Ampak večine obiskovalcev to ni preveč motilo.

Ko je v nekem trenutku Ali pozval obiskovalce, da naj dvignejo roke tisti, ki so prvič na njegovem koncertu, je bil rezultat pričakovan – le redki v dvorani niso dvignili roke. Torej je bilo povsem vseeno s kakšno glasbo jim je postregel Ali, pomembno je bilo, da so bili tam. In tisti, ki smo že slišali Ali Ena v živo, smo se strinjali da to ni bilo tisto pravo. Ampak po tolikem času pričakovati kaj drugega, bi bilo res neumno! Po drugi strani pa Tomaž Domicelj še po tridesetih letih zaigra komad enako, kot takrat!

Kasneje so se Aliju na odru pridružili še Kosta, Klemen Klemen, Anika Horvat, Zlatko in na koncu še Omar Naber. In kot sva kasneje ugotovila z Vinijem, je imel Naber daleč daleč najboljši glas od vseh prej omenjenih.

Verjetno bi bil celoten vtis s koncerta precej boljši, če bi organizator napovedal koncert ob 22:00 uri in ne bi bil tako jezen na vse skupaj. Ampak takle mamo. Med vožnjo domov sem pomislil – “Svoj največji hit je naredu že pred dvajsetimi leti, a še zmeraj ga špila in si misli vsi so kmeti“. Jeap, se zgodi!