Kolikokrat dnevno se vam zgodi, da zamudite – na pijačo s prijatelji, v službo, na kosilo s prijateljico, ali pa zamudite začetek filma? Zamujanje nam je postalo ritual, del življenja. Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu in rajši počakajo par minut, kot par minut zamudijo.

Imamo mobilne telefone in lahko v vsakem trenutku sporočimo da zamujamo. In vedno pričakujemo da nas oseba na drugi strani razume. Vedno najdemo izgovore – gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, ali pa samo obveznosti za katere smo vedeli, pa smo pričakovali da se bodo rešile hitreje.

Sam sovražim zamujanje! Rajši 5 minut čakam, kot 5 minut zamujam. In povod za tole pisanje je koncert Ali Ena, napovedan za 20:00 uro, ki se je začel ob 22:00 uri.


Verjetno bi mi bilo vseeno za dve uri, če bi organizator to predhodno sporočil in bi lahko v tem času počel kaj drugega.
In kar je še hujše, tudi naslednji Alijev koncert, ki je v soboto, 17.10., je napovedan za 20:00 uro. Ali se bo tudi ta koncert začel ob 22:00 uri? (popravek – spremenila se je ura – 21:15 je sedaj, včeraj zvečer je bilo še tisto, kar sem včeraj napisal! – ali lahko kdo preveri katera ura je napisana na karti?!) Ali pa se bo sedaj vse skupaj začelo ob napovedani uri? In bodo tisti, ki se jim ne da dve uri čakati pred Kinom Šiška, zamudili celoten koncert?

Raznorazni komentarji, da v Ljubljani se itak nič ne začne točno takrat ko bi se moralo, so povsem nesmiselni. Seveda, saj dovolimo da organizator koncerta čaka še dodatno uro, da proda par kart več, ali pa glasbeniki še “niso pripravljeni” da bi stopili na oder. Če bi se vsi držali ure, bi bilo veliko manj problemov. Tako pa, ker verjameš v nek red, prideš na prizorišče prvi in čakaš, da se bo začelo kaj premikati. Jebat ga, sem pač navajen nekega reda in utopično pričakujem, da se tega zaveda še kdo drug, predvsem tisti, ki na moj račun služi denar z vstopnicami!

Zakaj ni akademskih petnajst zamude v kinu? Gledališču? Je druga publika? Imajo v gledališču večji rispekt do obiskovalcev in jih cenijo? Ali pa je to postala folklora, ki jo vsi po vrsti pričakujemo in brez katere nam pač ni mogoče več živeti!

Napo mi je dal odličen link do kolumne Igorja Bašina iz Dnevnika z naslovom Zlata ura:
Vsi skupaj pa bi se morali zavedati, da na upad obiska bolj kot vstopnina, šibka informiranost ali domnevno pomanjkanje koncertne kulture nezanemarljivo vpliva pozna ura pričetkov koncertov, ki se je v zadnjem desetletju razpasla med večino ustanov neinstitucionalne kulture. Ta hiba je dežurni krivec, da so koncerti pri nas dobili status nekakšnega tabuja in da se jih preveč zlahka enači z golo nočno zabavo. Porodi se tudi vprašanje dostopnosti prireditev, saj pozna ura, globoko po deseti zvečer, nasilno izključuje dobršen del ciljne publike, deloobvezno (starejše) in šolajoče se (mlajše) občinstvo ter zainteresirano javnost iz bližnje ali daljnje okolice.

Dlakocepim? Ali pa se še komu zdi čas pomemben dejavnik v življenju in bi namesto 24ur, ki jih ima na voljo, imel še kakšno dodatno, oz. bi rad živel v svetu, kjer se vsi držijo časovnih okvirov?!