• 3 min. branja

V službi preživimo več kot osem ur dnevno. S sodelavci se družimo več kot s svojimi najbližjimi – če štejem efektiven čas, v katerega ne spada spanje. Če nismo zadovoljni s službo, oz. z razmerami v katerih delamo, se to pozna tudi v našem privatnem življenju, ki ga vsi, več ali manj, poskušamo ločiti od službenega. Včasih ne gre in se delo “prinese” domov, da se konča. Prav tako nas večina ne pozna gumba za izklop GSM telefona v prostem času – kar je včasih napaka. Ampak ta majhen gumbek se tako skriva, da ga ne najdeš, če ne prebereš navodil. Ampak kdo hudiča pa to počne!?

Vendar ne nosijo dela domov vsi, recimo javna uprava oddela svojih 8 ur rabote in za njih je delovnega dne konec – včasih si najdejo čas za razprodaje tudi med službenim časom, vendar ta tema ni danes na mojem meniju. Prav tako delavci za tekočim trakom, ali pa ljudje ki opravljajo fizična dela. Večinoma doma delamo ljudje, ki se tako ali drugače “intelektualno prostituiramo”. To smo si izbrali in takle mamo!

In če naredim sumo vseh zgornjih stvari, potem je vsak delavec najboljši ambasadorj družbe v kateri je zaposlen. In kaj hudiča to pomeni?


Zelo preprosto. Če bo človek zadovoljen s pogoji v katerih dela, z delom ki ga opravlja in seveda tudi s prihodki, ki jih dobi v službi (to verjetno najprej) bo tudi njegovo mnenje oz. bodo informacije o družbi v kateri dela precej bolj pozitivne, kot pa če bo delal v družbi katera ob koncu meseca ne bo imela za plače, v kateri bo prihajalo do šikaniranja in kjer se bo delalo cele dneve.

Med pogovorom o službi s kolegi velikokrat ugotovim, da niso zadovoljni z razmerami v katerih delajo, da imajo cel kup idej in predlogov, kaj bi se vse spremenilo, oz. da so nekateri celo povsem nezadovoljni z družbo v kateri delajo?!? In vedno jih vprašam, če so se mogoče kdaj že pogovorili z nadrejenimi in jim predlagali spremembe, oz. če se zavedajo da počnejo najslabšo možno stvar – “šinfajo kravo”, ki jim daje mleko. Namreč če nisi zadovoljen s kolektivom v katerem delaš, imaš vedno možnosti, da greš naprej po poti in najdeš nove izzive.

Vendar problem ni samo na strani delavcev, oz. zaposlenih. Velikokrat je tudi nerazumevanje lastnikov, direktorjev krivo za to stanje, v katerega pridejo delavci, ki namesto da bi delo opravljali s “strastjo”, hodijo v službo za to, da jim mine 8 ur in da gredo lahko domov.

V času, ko naša “ljuba vlada” ni sposobna narediti nekih konkretnih korakov v boju proti recesiji in bolj kot ne samo čaka, da se vse skupaj reši samo od sebe, pa je ta pripadnost družbi še toliko bolj pomembna.

Če bi se direktorji zavedali, da delavci ne bodo stavkali sami proti sebi, bi že zdavnaj dali “opcije”, oz. “deleže” podjetja tudi delavcem. Ali pa bi jim namenili vsaj del dobička in bi s tem pridobili njihovo zaupanje in predvsem ustvarili boljši odnos. Delavci verjetno ne bi stavkali sami proti sebi? Ampak to je zgolj utopija, ki bi bila možna v kakšnem navideznem svetu. Pri nas gre za dobičke preko trupel in potem se lastniki podjetij čudijo, da delavci nimajo takšnega mnenja o njih, kot ga oni pričakujejo.

Vsak dober gospodar, oz. lastnik bi moral vedeti da bodo delavci najboljše prezentirali svoje podjetje v javnosti, bolj kot njihovi PR-ovci, oz. bolj kot vsa njega pojavljanja v “etru”. In tudi delavci bi se morali zavedati, da lahko s svojim odnosom močno uničimo ugled podjetja in mu naredimo težave – vse je odvisno od tega, kaj si želimo – prijetno okolje, kjer delamo, ali pa konfliktno okolje, kjer si samo želimo da mine 8 ur!