Globalno segrevanje je beseda, ki je definitivno zaznamovala odhajajoče leto. Tudi na Prhovcu se poznajo vplivi – v soboto je bilo -14 stopinj. In bilo je idilično.

Današnje jutro pa je bilo namenjeno umetnostnemu drsanju – ne drkanju, kot je pred leti rekel Andrej Stare, saj je bila cesta primerna za ta šport. Včeraj zvečer so do naju posolili cesto in nanjo nametali pesek, tako da sem šel mirno spat. Ampak zjutraj, ko sem videl da je temperatura -4 stopinje in da namesto snega pada dež, mi je vse skupaj postalo bolj “jasno”.

Jeap. Prvi korak je bil naprej, ampam sledila sta takoj dva nazaj.

ice ice baby


In po logiki, bi moral biti že v steni hiše – jeap, res sem bil. Potem še en poizkus – spet neuspešen. Takrat se mi je “zasvetilo”. Po snegu bo šlo lažje. In ja, do avta se mi je uspelo prebiti, ampak ko sem začel razmišljati o tem ali sem pripravljen na vožnjo po “bob stezi” ali ne, sem kaj hitro ugotovil, da nisem zaman včeraj registriral in zavaroval oba avta in za to odštel 2100€! Jebiga, sem si rekel in zapeljal. Samozavest me je sicer minila že po parih sekundah, vendar če sem se odločil, sem se odločil. In sem se premikal. Hitrost bi bilo mogoče meriti z metri/uro, vendar sem se premikal. Tudi to šteje. Sploh ko je pred teboj še kar nekaj sto metrov ledu! In sem začel uživati v premikanju – pol metra naprej, pol metra v stran – toliko me je zaneslo, ko sem hotel povsem nežno pritisniti na zavoro. Ko sem dal avto v 1. prestavo, sem doživel nesluteno hitrost in sem se hitro premislil!

Suma sumarum – uspešno sem se “pridrajsal” z avtom v dolino, brez poškodb snega, ali kakšne ograje in s povsem drugačnim občutkom zapeljal na cesto proti Trojanam. Ampak to, kar se dogaja na cestah in avtocestah itak ni več zanimivo za nikogar – namreč vsi to dnevno doživljamo in smo siti tega!