Lačni Franz je pred leti v pesmi Bela simfonija pel:

Bom lahko kdaj pozabil tvoj torzo na strmini, jeklene tetive gorenjskega orla. Pogled, ki osvaja, junake planinskega čaja. In tvoj vmesni čas, moja kulturna katarza. In prva beseda najmlajših Slovencev naj ne bo mama, ampak RC Elan. In strel v tišini, je napovedoval naš pesnik. Zdaj dvigamo čaše in pojemo “račke”, vsi skupaj ob progi veselo jodlamo: “Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.

In takrat, leta 1983, sem treniral smučanje in za svoje idole imel športnike – Bojan Križaj, Hans Enn, Ingemar Stenmark..
Na snegu sem preživel cele zime (vsak dan na snegu) in letno dobil štiri pare smuči (dvoje za slalom, dvoje za veleslalom), dvoje “pancarje”.. In starši so mi v tistem času vse to brez problema financirali.

Po desetih letih treniranja sem “pancarje” obesil na klin in sovražil sneg. Tako, da naslednje dve leti nisem več stopil na sneg.


Športna pot je šla v dvoranske športe – za naslednjih sedem let sem se zapisal rokometu. Vendar vse bolj pogosto sem se pozimi spravil na smuči in užival. Na drugačen način, kot takrat ko sem to počel tekmovalno. In tudi kolena so se precej drugače odzivala, kot pred leti.

Smučarska oprema je bila po več let ista in časi, ko sem bil vsak dan na snegu, so “skopneli”. Smučanje je postalo vse prej kot poceni in nič več ni bilo v dometu vsakega človeka. No, na srečo sem kaj kmalu odkril snowboardanje in užitek, ko se podaš z boardom na rami v neskončno belino gora in se po celem snegu odpelješ proti dolini. To je užitek in ne boardanje po smučišču, kot jih večina počne. Vendar vsakomur svoje.

Sedem let nazaj sem si kupil karving smuči in šel parkrat preizkusiti novo metodo na smučišče. Ni mi bilo všeč. Predvsem pa to ni bilo všeč mojim kolenom. Tako da sem se po parih dneh na smučišču odločil, da smučanje pač ni več zame in za moja stara kolena, čeprav je karving metoda zelo preprosta in uporabna za večino ljudi, ki niso v življenju še nikoli stali na smučeh.

Do letos. Ko sem se odločil, da dam smučem še eno možnost. In ker se je v tem času spremenilo veliko stvari, sem šel najprej v nabavo opreme in potem na smučišče. Cene opreme so hudičevo visoke – smuči v rangu 400-600€, “pancarji” 200€, da o vsem drugem niti ne pišem.
In celodnevna karta 28€? V primeru, da gre štiri članska družina na smučanje to preseže 100€, brez hrane, pijače in prevoza. In tako smučanje iz nacionalnega športa postane prestižen šport, ki je dostopen samo višjemu sloju.

Moja kolena so zdržala par dni smučanja in mislim da sem spet našel užitek na neskončnih belih prostranstvih, kjer je edini sopotnik veter in tišina okoli.

p.s.: če se ne motim, so zgornje fotografije moje prve osebne, ki sem jih objavil na blogu!

One Response to Nič nas ni strah, če so smučarji z nami

  1. Jinxy pravi:

    Šport za višji sloj? No ja…kakor gledaš. Glede na to, da si šel spet “probat”, bi prišel lepše skozi, ko bi kakšnemu prijatelju rekel za par lanskih smuči, ki bi ti jih z veseljem posodil. Tako bi ti ostalo za XX enodnevnih kart :).
    Ko sem sam začel z bordanjem sem tudi odštel nemalo denarja za dobro opremo, a je bil vložek upravičen. Res pa je, da stvar, za katero se ogrejem, ne “popusti” mnogo let. Bordanje po celem snegu – ultimate užitek, tu ni debate :).
    Poglej pa 6 mesecev naprej, koliko tipična družina zapravi v enem tednu na morju: prenočišče, vsak dan večerjica, izleti, otroci sladoled 6x na dan, pivo na plaži, benz in cestnine…
    Dandanes ni nič poceni…”THE užitek” pa je zelo subjektivne narave, kjer večkrat spregledamo ceno, saj je vreden nekaj več.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.