Olimpijske igre so vsake štiri leta. Športnikom pomenijo zelo veliko in priprave na njih so še posebej intenzivne. Športnik ima namreč vsake štiri leta priložnost da se dokaže in da v tisti tekmi da vse od sebe. In potem se zgodi, da že po parih sekundah pade in naslednja priložnost pride šele čez štiri leta. Ampak športniki so tega navajeni in tudi živijo za to.

Letošnje zimske olimpijske igre so v Vancouvru, kjer pa se je vse skupaj začelo tragično. Že na treningu sankanja se je smrtno ponesrečil gruzijski sankač Nodar Kumaritashvili.

Včerajšnji trening šprinta v smučarskem teku je bil “skoraj” usoden za našo Petro Majdič, ko je padla v brezno v predelu, kjer proga ni bila zavarovana. Kljub štirim zlomljenim rebrom in hudim bolečinam je Petra dosegla tretje mesto in našo prvo olimpijsko medaljo na teh olimpijskih igrah.


Ob tem je včeraj potekal ženski smuk, kjer so se odstopi in grdi padci vrstili drug za drugim. Na trenutek se mi je vse skupaj zdelo kot tekmovanje, kjer ni pomemben rezultat, ampak zgolj to, da se preživi vožnja po progi in da pride smučarka cela do cilja.

Letošnje olimpijske igre bodo po poročanjih medijev stale organizatorja okoli 1.7 milijarde$, vendar naj bi bil njihov zaslužek preko 4 milijarde$. Torej se je popolnoma spremenil koncept tekmovanja, ki je veljal nekoč – Citius, Altius, Fortius, sedaj je samo še Ka-Ching.

In športniki so samo še sodobni gladiatorji, ki nam na čast uprizarjajo veličastne predstave. Ker se tega ne da spremeniti, bi bilo mogoče smiselno razmisliti o tem, da bi bil čas, da organizatorji precej bolj poskrbijo za športnike in da se ti po končani olimpijadi vrnejo domov v enem kosu, ne pa v krsti!

Padec Petre v brezno