Zvečer, ko sem se prijetno utrujen vračal iz SOF-a v Portorožu in ker se mi ni nikamor mudilo, sem vozil 120km/h po voznem pasu. Brez prehitevanja, brez pospeševanja in brez zaviranja. Ugodna vožnja z oddajo Nova elektronika na Valu202, malo prometa in predvsem nič tovornjakov. Idila.

Peljem se mimo cestninske postaje Dane proti Divači, ko me začne na voznem pasu premetavati. Avto začne poskakovati in parkrat mi “vzame” volan. Videl sem, da so na cesti poškodbe, oz. luknje na voznem pasu, pa vendar sem bil prepričan da je problem v Tigri. Ali mi je spustila guma ali mi je nekaj odtrgalo, sem mogoče poškodoval podvozje? Avto zapeljem na odstavni pas, prižgem smerokaze in previdno izstopim. Misel na to, da bi moral menjati sredi noči gumo na avtu, mi ni ravno dišala.


Naredim krog okrog avta in gume so bile ok. Kaj več pa itak nisem mogel preveriti. In takrat mimo mene po voznem pasu pripelje avto, ki tudi “čudno” poskakuje” in ga premetava sem ter tja. Ok, torej to ne more biti naključje.
Spravim se nazaj v avto, napišem tvit, in se odpeljem po odstavnem pasu 100 metrov in z avtom je bilo vse v redu. Vklopim se na vozni pas in spet me premetava kot “prašička”, ki ga peljejo na zakol. Občutek je bil podoben vožnji po makadamski cesti.

Od Divače naprej je bila vožnja po voznem pasu neproblematična, vendar del od Dan do Divače mi je “nagnal” strah v kosti, oz. ko sem se vozil proti domu sem razmišljal kaj bi se mi lahko zgodilo, če bi med vožnjo telefoniral, tvital,… in ne bi bil pazljiv na to kar se dogaja. In zakaj sem to opazil šele sedaj prvič? Če grem proti morju, grem ponavadi preko Trsta, oz. vozim hitreje in po prehitevalnem pasu prehitevam kolone tovornjakov, ki vozijo z “varnostno razdaljo 15 metrov”, kjer pa je cestišče normalno in se ne opazi poškodb in lukenj!

Sedaj, ko bo sezona bodo naše ceste spet postale eno samo gradbišče in bo promet oviran na vseh odsekih. Kako bi bilo lahko drugače, kajne?!