In se je dogajalo na poti iz Trsta v Los Angeles. Če bi vedel prej, da se bo toliko dogajalo, bi definitivno rajši ostal doma. Ampak kar je, je!

Ob 4. uri zjutraj sva se napokala v avto (dobesedno) in se odpeljala do letališča Ronchi v Trstu. Pred nama skupina upokojencev iz Italije (preko 100), ki so se odpravili v Monaco (to je ime za Muenchen), tako kot midva. Ampak oni so se zgužvali in so bili pred nama v vrsti. In tako prideva končno na vrsto, ko “teta na šalterju” ugotovi da nimam sploh vozovnice in da naju ni v sistemu!

Ker je bila ura poleta ob 6:30 in je bila ura že 6:10 (Italijani so začeli delati ob natanko 5:35), sem poskušal vse skupaj malce pospešiti. Ampak ni šlo. Od enega okenca do drugega. In ura je bila 6:20, ko končno najdeva človeka, ki je lahko uredil najini karti in priletiva nazaj do šalterja, ko ugotovi, da nama ne more “bukirat” prtljage do končne destinacije. Po sedmih minutah preizkušanja mojih živcev in ko je bil že “last call”, naju končno spusti. Čakali so samo še naju. Ampak konec srečen, vse srečno.

Priletiva v Muenchen. Tri ure do naslednjega leta in si ga vzameva na izi. Zajtrk, sprehod in razgibavanje. In potem greva v vrsto pri United. Prideva na vrsto, ko “teta na šalterju” ugotovi da imam namesto dovoljenih 24kg prtljage, natanko 32kg prtljage. Namreč vse stvari sem spravil v “kufer”, da mi ne bi bilo treba vsega vleči s seboj. No, drugi kovček je imel samo 16kg. In kaj mi je preostalo drugega, kot da sem vse reorganiziral tam v vrsti. Sicer povsem prijazna “teta” mi razloži da takšna pravila veljajo že precej časa – ampak priznam, jaz sem bil prepričan da je dovoljeno 45kg prtljage na medcelinskih letih – jeba je tole, ker sedaj bo precej manj prostora za nakupovanje (ne da bi se jaz pritoževal, ampak ko sem slišal kaj vse bo boljša polovica pustila v Ameriki??!).

In na koncu nama “teta na šalterju” pove še, da bova morala v Chicagu iti čez carino, vzeti prtljago in se “čekirati” za let do Los Angelesa.

Ni še konec!


Nič nas ne more več presenetiti sem si mislil in užival v letu. Ko smo pristali v Chicagu (btw.. vsi poleti in pristanki so bili odlični!) je bila ura 15:50 in smo imeli 45 minut zamude. In ker je bil najin let naprej ob 17:18, se nama je mudilo na carino opraviti vse formalnosti ob vstopu v ZDA. Aha, seveda. Če ne bi bilo 1000 Japoncev in približno 8 ljudi, ki so spuščali v ZDA! Potrpežljivost me je itak takoj minila in sem že vrgel puško v koruzo.

Poskušal z vsemi mogočimi prijemi, vendar neuspešno. Na koncu pa, ob 16:40 sem se odločil da greva preko vrste. Nekaj negodovanja, čudnih pogledov, ampak nama je uspelo. Ob 17:00 sem vstopil v ZDA. Morala sva leteti po prtljago in narediti nov “čekin” na Unitedu. Jeap, uspešno opravljeno ob 17:05. Razdalje so ogromne.

Potem pa carinska kontrola ena. Seveda se je zapletlo, ko sem imel dve škatli s seboj. Ampak 17:13 je bilo tudi to urejeno. In takrat se je zaslišalo – last call for… In sva tekla, kot da bi nama šlo za življenje.

Ob 17:19 sva pritekla do vrat, kjer bi moralo biti vkrcanje, vendar so sporočili, da so ga prestavili. Na hitro sem prosil “teto za šaltarjem”, da pokliče da prihajava. In res so naju čakali. Jupi. Bila sva na letalu – preznojena in na pol mrtva.

In na letalu smo čakali in čakali in ko smo končno zapeljali na stezo, je zmanjkalo elektrike v avionu. In smo čakali in čakali. Ampak v Los Angeles smo prileteli točno po planu?! (kako jim to uspeva mi ni nič jasno!). In edino kar nama je ostalo je bilo da pobereva prtljago in greva po avto.

No, prtljage ni bilo, ker so jo spustili na napačen izhod. Seveda so se trudili da bi popravili zadevo in čez eno uro jim je to tudi uspelo. Jupi.

Skok na bus, ki vozi do rent-a-carjev in bila sva že skoraj na konju. Lanskoleto sem si želel Dodga Chargerja in tudi letos je bil moja izbira pri rezervaciji. In tudi plačala sva ga pri “stricu na šalterju”. Ampak na parkirišču ni bilo niti enega Chargerja. Jupi. Spet prepričevanje in spet moledovanje. In natanko čez eno uro sva ga dobila.

Skok vanj in zdajle sva prispela v hotel, kjer celo dela internet! Sicer počasi, ampak bom zjutraj težil (zdajle je ura v Los Angelesu 23:40!

Upam, da bo ostalih 20 dni drugačnih kot je bil prvi dan! In da bo vse potekalo veliko manj problematično in veliko bolj umirjeno! Čas bi bil!

Pozdrav v Slovenijo od nekoga, ki ne more zaspati v LA-ju!