In se je dogajalo na poti iz Trsta v Los Angeles. Če bi vedel prej, da se bo toliko dogajalo, bi definitivno rajši ostal doma. Ampak kar je, je!

Ob 4. uri zjutraj sva se napokala v avto (dobesedno) in se odpeljala do letališča Ronchi v Trstu. Pred nama skupina upokojencev iz Italije (preko 100), ki so se odpravili v Monaco (to je ime za Muenchen), tako kot midva. Ampak oni so se zgužvali in so bili pred nama v vrsti. In tako prideva končno na vrsto, ko “teta na šalterju” ugotovi da nimam sploh vozovnice in da naju ni v sistemu!

Ker je bila ura poleta ob 6:30 in je bila ura že 6:10 (Italijani so začeli delati ob natanko 5:35), sem poskušal vse skupaj malce pospešiti. Ampak ni šlo. Od enega okenca do drugega. In ura je bila 6:20, ko končno najdeva človeka, ki je lahko uredil najini karti in priletiva nazaj do šalterja, ko ugotovi, da nama ne more “bukirat” prtljage do končne destinacije. Po sedmih minutah preizkušanja mojih živcev in ko je bil že “last call”, naju končno spusti. Čakali so samo še naju. Ampak konec srečen, vse srečno.

Priletiva v Muenchen. Tri ure do naslednjega leta in si ga vzameva na izi. Zajtrk, sprehod in razgibavanje. In potem greva v vrsto pri United. Prideva na vrsto, ko “teta na šalterju” ugotovi da imam namesto dovoljenih 24kg prtljage, natanko 32kg prtljage. Namreč vse stvari sem spravil v “kufer”, da mi ne bi bilo treba vsega vleči s seboj. No, drugi kovček je imel samo 16kg. In kaj mi je preostalo drugega, kot da sem vse reorganiziral tam v vrsti. Sicer povsem prijazna “teta” mi razloži da takšna pravila veljajo že precej časa – ampak priznam, jaz sem bil prepričan da je dovoljeno 45kg prtljage na medcelinskih letih – jeba je tole, ker sedaj bo precej manj prostora za nakupovanje (ne da bi se jaz pritoževal, ampak ko sem slišal kaj vse bo boljša polovica pustila v Ameriki??!).

In na koncu nama “teta na šalterju” pove še, da bova morala v Chicagu iti čez carino, vzeti prtljago in se “čekirati” za let do Los Angelesa.

Ni še konec!


Nič nas ne more več presenetiti sem si mislil in užival v letu. Ko smo pristali v Chicagu (btw.. vsi poleti in pristanki so bili odlični!) je bila ura 15:50 in smo imeli 45 minut zamude. In ker je bil najin let naprej ob 17:18, se nama je mudilo na carino opraviti vse formalnosti ob vstopu v ZDA. Aha, seveda. Če ne bi bilo 1000 Japoncev in približno 8 ljudi, ki so spuščali v ZDA! Potrpežljivost me je itak takoj minila in sem že vrgel puško v koruzo.

Poskušal z vsemi mogočimi prijemi, vendar neuspešno. Na koncu pa, ob 16:40 sem se odločil da greva preko vrste. Nekaj negodovanja, čudnih pogledov, ampak nama je uspelo. Ob 17:00 sem vstopil v ZDA. Morala sva leteti po prtljago in narediti nov “čekin” na Unitedu. Jeap, uspešno opravljeno ob 17:05. Razdalje so ogromne.

Potem pa carinska kontrola ena. Seveda se je zapletlo, ko sem imel dve škatli s seboj. Ampak 17:13 je bilo tudi to urejeno. In takrat se je zaslišalo – last call for… In sva tekla, kot da bi nama šlo za življenje.

Ob 17:19 sva pritekla do vrat, kjer bi moralo biti vkrcanje, vendar so sporočili, da so ga prestavili. Na hitro sem prosil “teto za šaltarjem”, da pokliče da prihajava. In res so naju čakali. Jupi. Bila sva na letalu – preznojena in na pol mrtva.

In na letalu smo čakali in čakali in ko smo končno zapeljali na stezo, je zmanjkalo elektrike v avionu. In smo čakali in čakali. Ampak v Los Angeles smo prileteli točno po planu?! (kako jim to uspeva mi ni nič jasno!). In edino kar nama je ostalo je bilo da pobereva prtljago in greva po avto.

No, prtljage ni bilo, ker so jo spustili na napačen izhod. Seveda so se trudili da bi popravili zadevo in čez eno uro jim je to tudi uspelo. Jupi.

Skok na bus, ki vozi do rent-a-carjev in bila sva že skoraj na konju. Lanskoleto sem si želel Dodga Chargerja in tudi letos je bil moja izbira pri rezervaciji. In tudi plačala sva ga pri “stricu na šalterju”. Ampak na parkirišču ni bilo niti enega Chargerja. Jupi. Spet prepričevanje in spet moledovanje. In natanko čez eno uro sva ga dobila.

Skok vanj in zdajle sva prispela v hotel, kjer celo dela internet! Sicer počasi, ampak bom zjutraj težil (zdajle je ura v Los Angelesu 23:40!

Upam, da bo ostalih 20 dni drugačnih kot je bil prvi dan! In da bo vse potekalo veliko manj problematično in veliko bolj umirjeno! Čas bi bil!

Pozdrav v Slovenijo od nekoga, ki ne more zaspati v LA-ju!

25 Responses to In sva šla na pot – dogodivščine na poti iz Trsta v Los Angeles!

  1. andrej says:

    Zamuda leta iz Munchna je bila vrjetno posledica preusmeritve letov južno od Velike Britanije zaradi vulkanskega praha v ozračju.

    Kaka je bila postrežba na letalu? Ameriške družbe namreč slovijo po zelo slabi postrežbi/oskrbi potnikov.

    Koliko je bila karta?

  2. andrej says:

    Prijetno potovanje!!

  3. bogimablog says:

    hehehe, kako to, da te pri vsem tem ni popadla IPadomanija, ki se zelo težko zdravi zadnje čase – verjetno ti je v gneči ta stvarca res postala drugotnega pomena. Naj ugibam koliko kosov bo priletelo s teboj nazaj v EU? :)

  4. ana. says:

    spomni me, da nikoli ne grem kam s tabo. tole je velik prevec se za moje flegma zifce :P
    drugace pa keep ’em coming, je zanimivo brat :))

  5. had says:

    karta je bila 520€.. ocitno je temu primerno vse skupaj :)

    hrana na unitedu je bila presenetljivo dobra in bilo je je veliko.. punca je dobila vegetarijanske obroke, k sem jih narocil ob karti..

    tko da sem bil presenecen..

  6. Manuela says:

    Ijooooooooj….sočustvujem!!! Meni se je mešalo že, ko so nama rekli, da na dolgem letu Benetke – Las Vegas ne bova sedela skupaj. Potem, ko so indijci zavzeli letalo s pijančevanjem, dretjem, skakanjem in presedanjem sem bila pa že na robu, da katerega spravim stran :P Pa še hrana je bila zanič. Pa vse kontrole… ja, zato več kot enkrat letno do ZDA nikakor!
    Zgodbo s prestavljanjem prtljage po kufrih tik pred okencem za oddajo pa zelo dobro poznam – od tistega trenutka sem zasovražila britančkaste principe ;)
    Sočustvujem – ostalih 20 dni bo sanjskih!!!! Kr piš….da bom podoživljala spomine :)
    Aja…kaj pa ti nosiš seboj??? Moj kovček je imel 16kg :) In s katero družbo sta šla?

    Have fun, spend money wisely :)

  7. dodge says:

    oooo dodge charger, zej sm ti pa fouž… jest bi tud to pelu…. zardi LA pa ne tako ;)

  8. Abaddon says:

    Jst pa prou nč ne sočustvujem, res si bogi, ker ti je avion za v LA zamujal! Jst sm na šihtu jebenti!
    Kva 520 od Trsta do LA? Iberpocen pol, dons se niti peš ne splača več:)
    Prnes mi prosm 32GB iPod touch. Hvala:)

  9. Matty says:

    Očitno si imel srečo, da nisi letel preko Londona… ker potem bi namesto iz ZDA tole tipkal iz Londona…

    Mi pa ni jasno glede prtljage… ti si resno mislil, da imaš lahko brez doplačila na economy medcelinskih letih 45kg?!? Razen če imaš za dve osebi dva kovčka skupaj 45kg… Mislim, da je še celo omejitev, da lahko en “kos” tehta največ 35kg… Ne vem… zadnjih 12 let kar pogosto potujem na medcelinskih letih pa mislim, da je bila za economy največ 25kg, mislim da na Lufthansi 20kg…

    Drugače pa… cena je pa res NIZKA!

  10. John says:

    Grrr, kirga chargerja mas? grrr. Fous! Pa ceprav je sam rent a car ;)

  11. Bostjna says:

    Tudi sam že kar nekaj časa sanjam o izletu do Loas Angelesa in potem SanFran in Las Vegas. Če ni skrivnost, s katerim letalskim prevoznikom sta letela iz Trsta do Munchna? Kje sta rezervirala avto?
    Hvala pa prijetno popotovanje :)

  12. had says:

    @bostjan: united airlines.. rezerviral karte preko http://www.kayak.com.. od trsta je slo z air dolomiti, ki vozi za lufthanso

    avto sem rezerviral preko http://www.rentalcargroup.com – definitivno priporocam saj je koncna cena za 21 dni rentanja avta cenejsa za 40% kot ce bi ga vzel pri avisu, dollarju, ali hertzu – imajo neko svojo zavarovanje in to dela :)

    v bistvu je za 694$ za ves cas rentanja..

    @john: a ves da nisem niti pogledal masine in nic :) bom danes

  13. ZonPjer says:

    In teb se še po vsem tem da pisat na bljog… ;)
    Sej veš, tud midva sva predlani imela podobno zanimivo avanturo v NY…

  14. had says:

    @zonpjer: po 30 urah nisem mogel zaspat.. in sem sel za compa.. evo, sedaj sem pokonci ze tri ure :) pa je sele 8:30 :)

    jeap.. vajina avantura je bila zanimiva :)

  15. peter says:

    koliko je meni znano in po lastnih izkušnjah, ti nikoli ne more bukirat prtljago do končne destinacije…pač v primeru da moraš prestopit v mestu v zda…prvi stik s katerimkoli mestom v zda moraš dvignit prtljago da ti jo “pregledajo”…pol pa svobodno naprej…
    la je lušten, še posebej santa monica…3 street promenade po 18h nudi prav simpatično dogajanje…ali pa čez vikend šetanje ob plaži po venice beach…
    uživajta…

  16. My Kafkaesque Life says:

    Odkar potujem v Azijo v zadnjih 5. letih se še mi ni nikoli zgodilo kaj takega kot tebi. Zgleda, da je Amerika še leta za Azijo kar se tiče teh stvari, poleti, prtljaga itd. ;)

    Zdaj sva pa ločena s Pacifikom :P Jaz sem v Seoulu trenutno, ti pa v LA-ju. A prideš ti sem na kavico čez lužo al pridem jaz k tebi? :P

  17. Ps: Upam, da boš večkrat nespeč, ker rad berem potopise :P Še posebej tvoje.

  18. Damjana says:

    Enkrat samkrat sem letela v ZDA, pa takrat s prestopanjem v SF (končna destinacija Honolulu), že na Brniku so nam povedali da se prtljage ne da čekirati do končne “postaje” – pri vstopu v ZDA jo moraš prevzet in potem oddat še enkrat. Tako to oni delajo. In ja, grozljivka ko ugotoviš, da je tvoj terminal za odhod na drugem koncu letališča, se ti zdi da si prehodil pol Ljubljane predno prideš do tja. Pa tisto letanje in nategovanje živčkov al’ boš pravi čas pred vrati za bordanje al ne – uf. Ampak bi takoj še enkrat :)
    Uživajta, pa računamo še na mnoga javljanja, fajn je brat :)

  19. Anže says:

    Hehe, tudi jaz sem na izletu v Ameriko imel čast leteti z Air Dolomiti do Münchna … a je vas tudi pričakal en tresoč štedilnik s propelerjem iz prve ruske? :D

    Mimogrede, 32 kg prtljage, kaj vraga pa tovoriš s sabo? :D Js sem slab mesec v Ameriki živel “iz kufra” z 12.4 kilogrami, obiskal 9 večjih mest, road trip, pogrešal NIČ. :D

    Uživaj v Ameriki še namesto mene! ;)

  20. had says:

    @anze: fotko pa objektivi pa laptop pa baterije – 12 kg :)

  21. John says:

    Hehe, ijoj had! Saj motorji so itak vsi hudi, bolj me je zanimal ali je model 2010 ali 2009 … ker Chargerji so podobno kot mustangi, vsako leto nov oz. “nov” model pride ven. ;))

    Glede prtljage, ja mater kam bos pa tehniko iz USA dau? Najbolj da enga begunca s sabo prpeleta pa mu placata karto pa data en kufer, kamor nameceta se tistih 20 ali koliko kil. ;)

  22. dodge says:

    ojoj John….. sm mislu da govorimo o Chargerju letnik 69 al kej bolj sočnega……
    nič had…. če je novejsi letnik tudi fotke ne potrebijem :(

  23. John says:

    @dodge: bodiva realna, to je tako kot ce bi narocil mustanga pa bi dobil 1967 letnik. Itak da mu niso dal 1969 Chargerja. ;)

  24. Irena says:

    V Chicagu so vrste za imigracije vedno dolge, tri ure med letoma je minimum, ce ne zelis tekanja po letaliscu. Ce ze letis na zahodno obalo ZDA, je Denver, pa tudi SF, veliko boljsa izbira.

  25. Skip says:

    Matty: za medcelinske lete res velja omejitev 20-25kg prtljage, vendar ne za ZDA, kjer veljajo svoja pravila oz. omejitev 45kg. Jaz sem pri Lufthansi v ZDA economy karta imel klasičnih 45 kg.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.