Pred parimi dnevi sem pisal o Hrvaškem morju in njihovem nerazumevanju turizma. Dan preden sva odšla v Igrane, sva rezervirala last minute počitnice – Egipt – Hurgada, hotel 5*, all inclusive. Kdor naju pozna, ve da je slednje povsem brezpredmetno za naju, vendar glede na to, da sva bila že v Turčiji in Tuniziji, sem hotel hotel 5*. Tako so mi predlagali tudi v turistični agenciji, kjer je bil moj edini pogoj, da je hotel na nivoju. Namreč, ko je človek enkrat v življenju v Las Vegasu, je vse ostalo lahko samo približek nekega visokega nivoja.

Prvi stik z Egiptom, na letališču, mi je dal vedeti, da ne smem pričakovati preveč. V bistvu, ko sva bila v Igranah in sem opazoval hotel Nimfa, ki je bil še iz časov socializma, sem si dejal, da verjetno lahko pričakujem kaj takšnega v Egiptu. Vožnja z avtobusom po cesti do hotela mi je dala vedeti, da tukaj ne bom rental avta in delal sam izletov v okolico – preveč kaotično. In ko sem gledsl na pol podrte hiše, bodoče hotele ob cesti, sem se spomnil vožnje po Hrvaški, prva leta po vojni, mimo Vukovarja. Podobnost je bila očitna.


Ko so se začeli ob čudovitem morju pojavljati prvi hoteli in je bilo okoli njih še vedno vse v razsulu, sem se spomnil, da sem isto doživel na Djerbi in v Antalyi. In sem spustil pričakovanja še precej nižje, če bi jih še malce nižje, bi bilo boljše če bi šel s šotorom na taborjenje v prvi gozd.

Hotel je od zunaj deloval dokaj spodobno. Prihod v lobij je bil že malce drugačen, saj se je hotelu poznalo že par let obratovanja. In na prvi pogled bi dal hotelu 3*. Ko sva dobile ključe od sobe, sva šla pogledat, kaj naju čaka.

Hmm. Majhna soba, navajena preceeeej večjih iz hotelov s 4, ali 5*, pohištvo iz prejšnjega stoletja (vendar ne stilsko, ampak uničeno toliko), kopalnica majhna in zasvinjana. Svinjarija med fugami, umazana banja, omare polne prahu, itd.. Prva misel je bila, jaz hočem od tu! Če že nekaj plačam, potem pričakujem nekaj na nivoju. Pogled iz balkona je bil sicer povsem drugačen – urejen vrt in plaža z ležalniki in odločila sva se, da greva do morja in se malce ohladiva.

Vmes sem razmišljal o vseh Slovencih ki tako opevajo lepote Egipta, ki se radi vračajo in kizaprmej ne bodo več stopili na Hrvaško obalo. Ko primerjam najsabši Hrvaški 4* hotel, je bil svetlobna leta boljši od tega.

Na obali se je jeza pomirila, spustila sva kriterije, kar sicer nočem in ne počnem in sva rekla, da bova poskusila uživati v tem kar imava – sicer s težkim srcem. Morje je čudovito in toplo, polno ribic in koral. Ljudje pod ležalniki so rdeče barve od praženja, predvsem pa očitno drugi ne moti vse skupaj, tako kot mene – kar se je na večernem sestanku z vodičko izkazalo da ne drži povsem, saj je več kot polovica prisotnih povedala enako kot midva, da je vse skupaj neurejeno in umazano.

In vodička je vse skupaj prijazno rešila s posredovanjem. Malce bolj je vse čisto, ampak odločitev, da me Egipt več ne vidi, je bila hipna. Prav tako tudi odločitev, da začnem iskati kakšen nov apartma na Hrvaškem, ko pridem domov in kjer bom imel urejeno točno tako kot bom sam želel in predvsem čisto.

Še vedno pa ne razumem fascinacije ljudi nad Egiptom, oz. Hurgado. Večerni sprehod po glavni ulici je bil kaotičen – buy this, buy rolex, buy gucci, hupanje vozil, ki se brez luči vozijo mimo ponoči, nemogoče prečkanje ulice, brez da bi te kdo skoraj povozil in trgovine polne fejk robe.

Očitno bom moral še malce bolj spustiti kriterije in se prepustiti vzhodu, da bom imel kaj od teh počitnic, kajti če bom iskal samo napake, potem bo tole tedenska nočna mora! Potapljanje danes bo verjetno precej spremenilo pogled na vse skupaj, prav tako pa hrana, za katero so nas sicer opozorili, da lahko povzroči prebavne motnje in posledično precej težav (zelenjava).

No ja, Hurgado bom verjetno preživel, vendar si želim, da bi bilo vse skupaj malce drugače, da bi bil ta zapis v superlativih in ne razočaranje nad Egiptom. Mogoče sem pa jaz samo star in ne štekam zadev, kajne?