Že nekaj časa pri sebi opažam da z leti postajam vse manj toleranten, oz. da se težje prilagajam razmeram. Moti me čedalje več stvari: vožnja po avtocesti in vozniki, ki ne znajo prehitevati, ljudje ki se rinejo v vrste, mamice z otroškimi vozički ki zasedejo celotno pot in niti ne pomislijo, da bi se umaknile, čeprav bi se lahko. Moti me, da me prodajalec želi “nategniti”, da mi želi branjevka na tržnici prodati drugo sadje, kot sem ga izbral sam, moti me, da turistične agencije prodajajo drugačne zgodbe, kot je stanje v resnici, moti me hrup….
Pa vendar ni bilo vedno tako. Vedno sem se znal odlično prilagajati vsaki situaciji in sem lahko kot kameleon spreminjal razpoloženje. In vendar nisem igral. Bil sem mlad in sem se prilagajal. Odkrival sem svet in pustil, da me stvari peljejo v svojo smer. Vendar se očitno stvari spreminjajo ko človek odrašča in ko ima za seboj nekaj več izkušenj, oz. ko je določene stvari že večkrat videl, ali jih celo naredil.
In včasih si zastavim vprašanje, ali je prav to kar počnem, namreč da izgubljam čas s povsem nepomembnimi zadevami, ki pa se meni zdijo zelo pomembne in bi se namesto tega lahko mirne duše požvižgal na stvari in šel mimo, kot da se nič ni zgodilo. Ampak očitno ne morem iz svoje kože, ki je že “precej stara in trda” in rajši pizdim in izgubljam čas s tem.
No ja, verjetno nisem edini ki ima takšne težave v življenju in ki se sprašuje podobne stvari, kot se jih sprašujem sam. Ali je boljše mirno požreti vsak drek, ki ti ga vrže kdo ki ima tri minute časa ali pa je boljše se boriti z mlini na veter.
Če ima kdo kakšen pameten nasvet, kako rešiti zgornje situacije, oz. kako iti preprosto mimo njih, mu bom večno hvaležen. Ampak treba se je zavedati, da se starega konja težko kaj nauči.
p.s.: malce samorefleksije, ko imam na dopustu dovolj časa in sem ob 20. uri še vedno na obali z iPadom v roki
Samo pridružim se ti lahko, identično se mi dogaja, pa prav zadnje čase se pogovarjamo o tem in nas je takih kar nekaj – očitno človek nima časa več misliti na druge ali pa pet minut naprej, ni umirjen in se samo prebija iz dneva v dan, brez odvečnih misli, ki bi mu nalagale obveznosti, ogromno pa ima pri tem (ne)civiliziranost in predvsem (ne)kultiviranost človeka – kultura, da o umetnosti, ki plemeniti duha ne govorim, je zadnja dekla dandanes v slovenski FDVjevsko usmerjeni (beri: infantilno-scinizirani) družbi, ki vse kar je blizu etiki meče v predal religioznosti, za katero jih je površno branje Marksa naučilo, da je “opij družbe”.
Meni se je dogajalo to že pred petdesetim letom v prvem zakonu. Potem ločitev in novi izzivi od zaposlitve do iskanja novega doma in pa mlajša žena (umirjena, vendar polna mladostnih idej), kar me je nekako potegnilo iz stanja živčnosti netolerantnosti. Zdaj pa se tisti občutki spet vračajo.
Mogoče bom moral zamenjati spet ženo?
1. pejt na dopust (to kar počneš le to ni)
2. zamenjaj ženo hihi :)
3. ponavljal zgornja dva koraka dokler ne bo uspeha :)
Druga točka (nova žena) je nam iz druge petletke najljubša.
Temu so rekle stare mame “staranje”. Konc je rasti, zdej samo še stopnjevanje tečnosti. Morda pomaga mal možgansko miganje, ne vem…moram vprašat staro mamo, če še obstaja kakšna modra v okolici.
Drugače povedano – zakaj smo zanikali ljudsko znanje o človeštvu in ga na novo spoznavamo?
Včasih so temu rekli tudi druga puberteta če se ne motim. Roni saj bo minilo. usedi se na kako dobro pozicijo in malce poglej to lepoto, ki špancira mimo. Sploh zvečer na korzu (če si še na morju) ni lepšega kot s kozarcem v roki opazovati mimoidoče. Če pa imaš ob sebi še nekoga s katerim lahko deliš mnenja pa toliko boljše.
hvala za vzpodbudne besede.. zene se ne morem menjat, jo imam sele pol leta :) hudica :)
dopust.. sej sem.. ampak sam pizdim :) hahah :)
leta so ocitno leta :)
Morda pomaga, če se zavedaš kako drobcene so vse te zadeve, ki te motijo. In ko se enkrat tega zavedaš, so v trenutku rešljive.
Recimo predstavljaj si problem, s katerim bi bil soočen, če bi težko pričakovani otrok se rodil recimo z prirojeno napako. Koliko bi potem jamral?
Ali kaj bi bilo z tvojim otrokom, če bi se mu pri recimo 6 letih oba starša ubila na cesti. Bi verjetno jamral še bolj. V bistvu ne, ker bi bil pod rušo.
Pa ne želim propagirat tega, da se je treba ves čas obremenjevati z vse sortnimi problemi. Samo da si postaviš zadeve na pravo mesto. Če te kdo recimo izsili na cesti, se mu nasmehneš nazaj, in si misliš, zihr mu žena rojeva, da se mu tako mudi.
Če srečaš neprijaznega kelnarja, se mu lepo zahvališ za prijaznost in odideš v drug lokal. Če mulci pod oknom tulijo dolgo v noč, pa bodi pošten, in se spomni vseh svojih prekrokanih noči.
Pa zavedaj se, da je pizdenje, nerganje ipd… namenjeno tebi samemu in ne drugim, čeprav ga usmerjaš na druge. To počneš, ker to tebi godi! Ali se res želiš razveseljevati na ta način?
@jm: zadel zebljico na glavico.. to, kar si napisal, si bom dal na desktop in vedno ko bom hotel pizdit bom to prebral..
drzi kot pribito.. HVALA!
Sem in tja se je pa čist fino mal pizdit. Vsaj veš, da si živ. :)
Jm in piskec – se strinjam z obema.
Za te zadeve grem jaz na bicikl.
http://imedi.si/blog/jeanmark/2010/08/01/mangrtsko-sedlo-2072-m/
In tam valjda pizdim. Največ na samega sebe seveda :-))) pa na sonce. pa kaj mi je bilo tega treba.
Ubistvu je to kriva Slovenija sama. Mater tako lepa država a ljudje čedalje bolj vemo v čemu… Ni mi jasno od kod se je razvil tak odnos ljudi v tej državi, res ne
Ljudje so ti že dali dobre nasvete, tako da nimam v tem smislu ničesar za dodati. Mi je pa tvoj post dal misliti. Namreč, prepotoval sem v države in kraje, kjer sem pogostokrat živel kot povprečni ljudje tiste države, ogromno “luksuza” (ki ga poznam od doma) sem zamenjal za neko izkušnjo, ki verjetno ne bi bila za vsakega. In zdaj ugotavljam, da sem zelo fleksibilen in prilagodljiv, bodisi drugemu načinu življenja, drugi kulturi, hrani, vrednotam. In se mi zdi tole kar kul zadeva :)
Ko sem bil še mulc se spomnim, da sem bil zelo netoleranten do ljudi (in sem to izrazil kot pizdenje ali užaljenost), ki se niso držali dogovorjenega; dogodkov, ki se niso odvijali kot bi se morali itd. Verjetno sem šel skozi nekaj samorefleksije in ocenjevanja, vendar sem na srečo ugotovil, da sem jaz edini ki je slabe volje.
Okolica je hitro pozabila na krivico, ki mi jo je zagodla.
Ob vsakem dvigu pritiska za nepomembno stvar se vprašam ali bo stresanje jeze na človeka kakorkoli pomagalo izboljšati stanje in moje počutje. In pogosto je tako, da se stanje ne bo izboljšalo, za svoje počutje pa sem itaq sam odgovoren in se v veliki večini primerov lahko odločim – ali bom pizdil ali pa bom na ql vzel. Opazil sem tudi, da so buffer za slabo voljo ponavadi meni najbližji ljudje (ki niso nič krivi).
In kot si že sam ugotovil, včasih, ko nisi delal big deala iz vsega si se imel kar dobro. Zdaj se tudi lahko odločiš – ali ti bo to pokvarilo dan ali pa se boš zaposlil s pomembnejšimi zadevami.
tipi ste tečni samo iz enega vzroka – premalo seksa – in drzi kot pribito…..če pa se dami ne da – pol pač športaj do onemoglosti . baje pomaga.
p.s. tud jaz se ne prilagajam več (očitno pride z zrelostjo po 30-em). p
Meni se dogaja ravno obratno. Po nekaj hudih pretresih me vse manj reči moti.
A še vedno velja, da je lažje dati pol litra krvi iz žile kot kapljo krvi iz vrha prsta. Tako me še vedno pikne, če mi branjevka zaračuna en evro preveč. (Kar se mi je zgodilo dober teden nazaj. Vročine. Ni se mi dalo razlagati in dopovedovati, koliko je vsota petih števil. A pomnim še vedno. In me moti. Čeprav sem od iste branjevke ob kakšni drugi priliki dobil dobro vago.)