• 2 min. branja

Za razumevanje zgodbe je potrebna razjasnitev ozadja. Ko sem bil precej mlajši, sem prisegal na nezlikane stvari. Veliko raje sem oblekel “stlačeno” majico, kot pa zlikano in “poštirkano”. Seveda sem znal tudi sam likati stvari, vendar zakaj bi jih, če ni bilo potrebe in se nisem v njih počutil najboljše – ja, drugačni časi in drugačno oblačenje in obnašanje!

S časom se je to spremenilo in svoje cunje ponavadi likam sam – razen ko gre za kakšne “bolj delikatne” zadeve, ki morajo biti resnično lepo zlikane in ko gre za večje količine (pred počitnicami) mi na pomoč priskoči boljša polovica.
Likanje je na mojem sporedu zjutraj, nikoli zvečer kot so me doma učili, kajti takrat šele vem kako se počutim in temu primerno oblečem. In likanje t-shirtov, srajc, hlač,… mi je postalo rutina. Vendar se stvari s časom spreminjajo in za določene stvari je definitivno kriva tudi starost.

Včerajšnje jutro je bilo povsem navadno jutro (in nisem jedel Kalvo tune!). Likanje majice in kratkih hlač, ker so napovedovali vroče vreme, je bilo zjutraj na sporedu kot vsak dan prej. In ko sem se odpeljal, sem razmišljal o tem ali sem izklopil likalnik ali sem ga pustil prižganega?!


Jeap. Precej podobna zgodba vsako jutro. Namesto da bi spremenil to rutino, da se moram zjutraj spraševati ali je likalnik resnično izklopljen, počnem ves čas isto stvar. Razmišljam o tem in se retrogardno vračam nazaj in vedno ugotovim, da sem likalnik izklopil. No, včerajšnji občutek je bil precej drugačen. Nekaj mi ni šlo skupaj, oz. je manjkal poteg vtikača iz vtičnice.

Preventivno sem poklical starša, če imata slučajno čas in gresta preveriti, če sem res tako pozabljiv, da sem pustil vklopljen likalnik. Čez pol ure sem dobil potrdilo, da sem res pozabil likalnik vklopljen!

V bistvu vsa zadeva niti ni tako grozna in se ne more zgoditi kar tako (razen če se zgodi par nenavadnih dogodkov naenkrat), kot se sliši na prvi pogled in kot me je opozarjala babica, ko sem bil še mulc. Vendar občutek, da vroč likalnik pade iz neznanega razloga na tla in začnejo tla tleti, oz. goreti, ni prijeten.

Razmišljanje o tem, kaj se zgodi potem, pa je itak podobno zgodbam ki se berejo v črnih kronikah. Za trenutek sem pomislil, da bi zagorela hiša in vse kar je v njej. Ostal bi popolnoma brez vsega, oz. ostal bi v enih gatah, vse ostalo pa bi šlo v dim. Neprijetno!

No, spremembe so vedno koristne in tudi odločitev o likanju, ki sem jo zapisal v naslovu verjetno ne bo dolgo zdržala. Vendar sem našel rešitev.
Preventivno bom po likanju prestavil likalnik na povsem drugo mesto kot je sicer in ga bom lahko videl, ko sem bom odpeljal od doma. Tako bo volk sit in hiša bo ostala cela!

p.s.: ali obstaja kakšen likalnik, ki se sam izklopi (povsem) po parih minutah neuporabe? tudi ta rešitev bi bila idealna zame!