Do sedaj se je slovenska glasba vrtela večinoma v nočnem času, saj je veljal 86. člen iz Zakona o medijih:
1) Najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa mora biti slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev.
(2) Delež vse dnevno predvajane glasbe iz prejšnjega odstavka znaša najmanj 40 odstotkov, ko gre za vsak posamezni program Radiotelevizije Slovenija
Osnutek predloga novega zakona o medijih pa te kvote spreminja, oz. manjša na 15%, ne glede na to katera radijska postaja predvaja glasbo.
In sedaj so se začela lomiti kopja. Na eni strani so avtorji glasbe, ki jim bo sprememba zakona o medijih prinesla manj denarja od avtorskih pravic, na drugi strani pa so uredniki, ki zagovarjajo spremembo zakona, saj je dejansko težko najti na RTV Slo 40% kvalitetne slovenske glasbe. Najdlje od vseh avtorjev je šel Mojmir Sepe, ki je zagrozil da bo vrnil državno odlikovanje, ki ga je prejel konec julija za prispevek k ustvarjanju slovenske zabavne glasbe, če bo ta zakon obveljal.
Kje pa smo mi, ki konzumiramo to glasbo? Na nas se nihče ne spomni, kajne? Nihče nas ne vpraša, kaj bi mi radi, saj smo samo nepomemben člen v tej “prehranjevalni” verigi?!?
Ker sem reden konzument glasbe, ki se vrti na radijskih postajah in imam o vsaki stvari svoje mnenje, ne morem mimo tega, da ga ne bi povedal tudi o tem.
Pred tremi leti sem o tej temi zapisal sledeče:
In tako so dobili izvajalci kot so Siddharta, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Magnifico, Dan D,…. čas v nočnem programu, ko samo redke nočne ptice, par ljudi v službah in tisti, ki se vozimo z avtom v nočnem času, uživamo v njihovi glasbi. Čez dan je takšne glasbe precej manj.
Razumem kritike, ki pravijo da slovenska glasba ni kvalitetna, vendar to pospoševanje ne more zajemati celotne slovenske glasbene scene, na kateri si lahko vsak najde nekaj, kar mu je pri srcu. Razumem izvajalce, ki tarnajo, da ni prihodkov od prodaje CD-jev in da je preveč piratstva. Tudi založbe razumem, ki imajo čedalje manj zaslužka.
Vendar smo v Sloveniji in Slovenci smo pri teh stvareh zelo specifični in precej “zajebani”. Glasbeni okus Slovencev je hudo sofisticiran, vsaj tako bi predpostavil po kritikah vsakega izvajalca in vsakega komada, ki so jih sposobni sproducirati “določeni kvazi strokovnjaki”.
In če vse to pogledam na primeru slavčka Damjana Murka, potem jim lahko pritrdim! Sicer pa se ne strinjam s posploševanjem. Že to, da se on dnevno pojavlja v vseh trač revijah s članki, ki jih več ali manj sproducira sam, pove dovolj o kvaliteti teh medijev. Ampak to je že druga zgodba.
Tokrat se precej bolj nagibam na strank urednikov radijskih programov, ki imajo zelo dober argument za zmanjšanje slovenske glasbe na radijskih postajah. Namreč – 40% kvalitetne slovenske glasbe, ki naj bi se predvajala v dnevu, je nemogoče zagotoviti? Sicer je res, da obstajajo različni kriteriji za to in tukaj definitivno ne štejem radijskih postaj, ki imajo playliste najnovejših komadov, ki se čez dan zavrtijo vsaj 4-krat.
In kot konzument imam predlog za avtorje glasbe, ki zahtevajo ohranitev 20% in 40% kvot – delajte kvalitetno glasbo in ljudje bodo kupovali vaše zgoščenke in bodo polnili vaše koncerte, vi pa boste srečno živeli od teh prihodkov. Na radijskih postajah pa naj se uveljavlja kvalitetna glasba, s katero bodo radijske postaje pridobivale na poslušanosti – naj se dela naravna selekcija.
Če bi naši glasbeniki delali kvalitetno glasbo, potem ne bi potrebovali kvot, s katerimi bi določali deleže, saj bi se večinoma vrtela domača glasba. Dokler pa temu ni tako, pa je prav da so kvote, vendar ne tako visoke. Ker če glasbeniki dosežejo ohranitev enakih kvot, potem bo njihov naslednji korak, da mora vsak prebivalec Slovenije kupiti en CD od Wernerja in Brigite Šuler. Da o Sanji Grohar niti ne govorim – dva cd-ja (če je katerega že izdala, niti ne vem!)
Mah kaj naj rečem drugega kot to, da so glasbeni uredniki (kolikor jih še je) za redno predvajanje nagnjeni k neki ponavljajoči shemi, tako da recimo na Valu 202 dokaj hitro uganeš kdo je sestavil playlisto.
Okusi so različni, ampak mene bo težko prepričati, da je na primer Ruplova tako dobra, da se lahko vrti na programu nacionalnega Radija, neka Rebeka pa ne. Zakaj nekaterim izvajalcem preprečevati predvajanje?
In špo drugi strani, zakaj bi nekdo imel popust, ker je zaposlen na nacionalnem Radiju? Žal izpade tako, kakor da so ostali kvalitetni izvajalci (zaposleni na nacionalnem Radiju) prav tako forsirani od svojih kolegov.
Težko razumem forsiranje nekega pevca, skupine ali skladatelja/aranžerja, kot se to dogaja zadnje čase, ko se nek album forsira tako, da vsak teden vsaj en komad postane kandidat za popevko tedna, če ne že popevka tedna na nacionalnem Radiju.
Ampak tako je odločil glasbeni urednik tega taistega nacionalnega Radija, a ne.
Taisti mož pa nikakor ne bo uvrstil evrovizijske predstavnice Slovenije in jo bo poslušalec nacionalnega Radija slišal le v prenosu tekmovanja. To baje ne sodi v koncept njihovega nacionalnega Radija. Oprostite, take licemernosti pa tudi ne.
Pa mi je izbor glasbe na tem nacionalnem Radiju všeč, saj je ogromno muzike iz moje mladosti (70., 80. leta), ko smo vinilke naročali iz Anglije in Walesa in denar pošiljali tja kar v kuvertah. Verjetno pa taisti izbor mlajši publiki ni tako zelo všeč, vsaj ko gledam ženo letnik 1973, ki zato raje preklopi na Radio 1.
Hočem reči, da subjektivizem tako poslušalcev kot glasbenih urednikov za nacionalni Radio ni vedno najboljša stvar.
Zato se mi modrovanje Karolija, Šaleharja in njima podobnih zdi čistunstvo. Spominjam se, da se je Šalehar ob redni tedenski oddaji top albumov na nacionalnem Radiju redno spakoval ob nekaterih izvajalcih, ki so pač s prodajo prišli v to oddajo. Zato mislim, da bi prepuščanje izbora glasbe na nacionalnem Radiju prepustili trgu čisti nonsens. Nacionalni radio je namenjen čimvečjemu krogu poslušalcev in ne izbrani ciljni skupini. Zatorej naj ponudi široko paleto različnih trendov, obdobij tako slovenske kot tuje glasbe in naj ne postane trobilo anglosaksonskega trga.
Pozabil si omeniti, da po predlogu novega zakona res pride 15%, ampak naj bi se to razporedilo med 6. in 20. uro. Torej dejansko dobiš več slovenske glasbe v času poslušanja, manj pa predvajane.
Starinam slovenske scene gre očitno zgolj za zaslužek (kot radijska postaja plačaš tudi nočno predvajanje, ker plačuješ po mesečni poslušanosti, ne po terminski)…
Kar se tiče zakonskih kvot, sem bil proti v času predlaganja tega zakona (to je bilo v času nastajanja ZSVGS, kjer so naši glasbeniki dokazali, da ne znajo bit enotni niti med sabo, saj so kmalu zatem ustanovili še eno združenje glasbenikov s praktično istimi akterji) in še danes sem.
Žal je bilo vedno tako. Oglašajo se vedno tisti, ki najmanj producirajo in največ poberejo od SAZAS-a.. Vsi ostali nimajo interesa kakorkoli sodelovati tukaj. V Sloveniji imamo drugače kar nekaj dobre glasbene produkcije, ki pa se izvaža (in so avtorji zapisani pri tujih agencijah za zaščito avtorskih pravic)… Tisto malo, kar se dela za 2 mio populacije je neprimerljivo z 1 hitom, ki ga naš avtor naredi v tujini in je slabo uspešen. :)
Kvalitetne glasbe v .si je veliko več, kot je slišimo na radijih (mogoče na Valu 202 še največ), a zagotovo so. To si upam trditi.
Je pa bolje poslušat npr 4x Dan D kot 6x Lady Gaga ali slabše pop izdelke tuje glasbene industrije.
@davorin: odlocno se strinjam s slednjim :)
vendar zakaj bi imeli nasi glasbeniki protekcijo pred tujimi? naj se naucijo delat dobro glasbo, pa jih bodo vrteli :(
to se mi zdi problematicno.. kajti cez cas bodo zaceli filmarji opozarjat na ta problem, pa slovenski peki bureka, pa ….
“slovenski peki bureka” ?
:)
@tomaz: da ne bos mislil :) to je velik problem.. nelojalna konkurenca :))))
> Kot pravijo glasbeniki, združeni v Slovensko unijo (SUGU), takšen predlog zakona »uničuje predvsem avtorje slovenske glasbe in življenjska dela skladateljev, s katerimi smo si pridobili narodno identiteto … Država je v Premrlovi uglasbitvi Zdravljice, v polkah in valčkih bratov Avsenik in v zimzelenih melodijah Mojmira Sepeta prepoznala našo narodno zavest,« so zapisali slovenski glasbeni ustvarjalci.
> Mojmir Sepe: “bomo na poti zelo hitre izgube slovenske identitete”
Ne vem sicer, katere radijske postaje omenjeni poslušajo, ampak na mojih izbranih še nisem zasledil Zdravljice, pa tudi Avsenikov se – razen na specializiranih radijih – praktično nikjer ne vrti.
Od slovenske glasbe se vrti kaka Saška Lendero z grškimi priredbami, pa Kingstoni s svojim reggae-popom – te zvrsti res krepijo našo “slovensko zavest”. Na sploh je slovenska glasba polna priredb, najdemo jih pri “damah” slovenske glasbe, kot je Helena Blagne, pa pri mladih kolegicah Nataliji Verboten, udeleženka Slovenske popevke pravi “Tudi priredbe so izziv ustvarjalnosti”, 80a in 90 so s Čuki in Agropopom itak polna priredb, priredba je ponarodela Siva pot in takšni klasiki slovenske glasbe, kot je npr. Čez šuštarski most, ki jo v (slovenskem) originalu izvaja – glej no glej – Majda Sepe.
Pa da ne bo pomote, z veseljem slišim Čez šuštarski most ali Sivo pot, a da bi v ugoditev nekih kvot po radiju vrteli Lavre ni več namesto Laura non c’e, to pač ne bo ohranilo slovenske identitete.
Kar poglejte kaj nam dan za dnem pošiljajo na radio v velikih količinah.
http://www.facebook.com/SlovenskaGlasba
V zadnjem mesecu so prišle 3 pogojno uporabne pesmi in na tone podobnih jajc. In kaj naj vrtimo? Ocitno bomo morali jajca, ce bodo spreminjali kvote.
Strinjam se tudi, da morajo na trgu obstajati radijske postaje različnih formatov. Tako bi lahko imeli recimo radio z bolj urbano glasbo, pa jazz radio, pa… Ampak naša vrla država deli frekvence od leta 92 dalje brez kakršnegakoli resnega načrta (ja vem, tako je na vseh področjih). In zato imamo 90 majhnih radijskih postaj, ki pokrivajo malo poslušalcev in morajo biti všeč čimvečjemu številu njih, da lahko preživijo. Namesto da bi imeli 10 velikih postaj, ki bi se profilirale in izpolnjevale okuse različnih skupin. Jaz bi z veseljem naredil oldies goldies postajo s starimi slovenskimi popevkami. Verjetno bi, če bi tak radio pokrival celo Slovenijo, imeli 5% dnevni doseg. In s tem bi se dalo preživeti. Ne da pa se preživeti, če tak radio pokrije samo Ribnico. Zanimiv primer je radio Europa 05 v Ljubljani. Pred leti mu je Apek dodelil frekvenco ki pokriva Ljubljano z okolico pod pogojem da bo vrtel glasbo iz raznih evropskih držav. Ta radio ima danes 0.5% poslušanost v Ljubljani in sprašujem se kako lahko sploh živi. Najbrž zaradi političnih poslov svojega lastnika in pa kakšnih sredstev zaradi evropskih vsebin. Ampak denarja ima premalo, da bi lahko naredil poglobljen in zanimiv govorni program, ki bi ustrezal nekaj odstotkom poslušalcev.
Zato sem mnenja, da mora država dati sredstva RTVju in pa posebnim postajam (recimo Radiu Študent), ki morajo izpolnjevati določena poslanstva. Komercialnim postajam pa ne sme dati ničesar (sedaj jim omogoča financiranje nekaterih projektov), vendar jim ne sme postavljati nekih pogojev o tem kakšno glasbo naj vrtijo.
Večkrat preberem tudi o kvotah v drugih državah, predvsem v Franciji. Tu glasbeniki pogosto zavajajo javnost.
Francija je edina država, ki ima resno predpisano kvoto, pa še ta ni 60%, tako kot navajajo glasbeniki, ampak 40%. Ampak veste sami kako velik je frankofonski trg. In kar je predvsem vazno, od tega mora biti polovica predvajane glasbe NOVIH IZVAJALCEV (spisek objavi država!). Ne pa tako kot pri nas, kjer se za kvote bojujejo predvsem stari izvajalci, ki bi radi večji odstotek od avtorskih pravic ki jih plačujemo SAZASU.
Ce koga zanima:
Vsekakor pa zakon se ni sprejet in bomo videli kaj se bo skuhalo iz tega. Nobena juha se ne poje tako vroča….