Kako veš da se bliža božič in novo leto in prihajajo Miklavž, Božiček in Dedek Mraz

Ko se poveča obisk iz Googla na ključne besede novoletna voščila, novoletne voščilnice, novoletni verzi, novoletne čestitke, ko so oglasi na televiziji že vsi po vrsti zapakirani v rdeče bele barve, ko so nakupovalna središča že okrašena/razsvetljena/načičkana in podobna pristajališčem za vesoljske ladje, ko poštar dnevno prinaša kupe propagandnega materiala, kjer so igrače in podobna novoletna darila, ko se začnejo prodajati novoletni okraski in ko imajo vozniki v avtih “namontirane” utripajoče smrekce, ko se počasi, vendar vztrajno približuje “veseli december”,…

To je samo par indicev, ki te spomnijo, da bo kmalu leto okoli. Pa vendar smo šele sredi novembra in vsi zgoraj omenjeni indici so “že na delu”. Torej se približuje “veseli december” in z njim vse, kar prinaša ta čas.

Moje mnenje je povsem preprosto – vse skupaj je prehitro! Zunaj je še prijetno toplo, nikjer ni snega, vse pa je že pripravljeno za množično zapravljanje – kar v bistvu je tudi glaven namen vseh praznikov (se motim?). In marsikatero podjetje več ne spravlja novoletnega okrasja iz pročelij svojih stavb, ampak jih pusti celo leto namontirane, samo izklopi jih. Kajti ta evforija se začenja okoli 15.11. in traja do 15.1..

Zame je to vse skupaj prehitro in težko razumem. Ampak to je moj problem, predvidevam. Namreč iz otroštva naprej sem bil navajen, da se je novoletna jelka, pod katero sem puščal pisma za Dedka Mraza, postavila teden ali dva pred tem dogodkom. Potem so prišli drugi časi in se je vse skupaj malce prestavilo – dobili smo Božička, kasneje pa se je vsemu temu pridružil še Miklavž (6.12.) in sedaj imamo to, kar imamo – cel november smo že v “prednovoletni nakupovalni mrzlici”.

Bojim se da ta mrzlica ni za vse enaka. Predvsem ni enaka za tiste, katerih starši morajo preživeti družino z minimalnimi dohodki in morajo svojim otrokom povedati, da jim “trije možje” ne bodo mogli prinesti željenih daril. To ne more biti prijeten občutek, predvsem pa mora biti to precej ponižujoče za starše, ko morajo to sporočiti svojim otrokom – predvsem mlajšim, ki z velikim veseljem pišejo pisma tem trem dobrim možem in pričakujejo darila.

In če kopiram lanskoletno razmišljanje o vsem tem – Dedek Mraz, Miklavž in Božiček – so prazniki precenjeni?

Nekoč je bilo vse drugače. Dedek Mraz mi je kot otroku polepšal, z darili, veliko koncev let. Pri babici se je oglasil Miklavž in ker sem vsako leto na dan 25.12. samo eno leto starejši, pa sem le to štel kot da me je obiskal Božiček. Kratek pregled teh treh zanimivih mož:

Dedek Mraz je mož, ki se ga spominjamo po pesmici: Siva kučma, bela brada, topel kožuh.. Pri nas se je pojavil v času komunizma. Prišel je iz daljne Sibirije, sam ali s palčki, s konjsko vprego in obdaroval pridne otroke na novoletno jutro. V sedanjem času je skoraj izumrl, kajti Coca Cola Božiček je prevzel njegovo mesto. In zelo malo se nas spomni kako je bil Dedek Mraz oblečen in njegovih pesmi!

Božiček je prišel k nam v polnem zamahu po razpadu Jugoslavije. Počasi, korak za korakom zamenjuje Dedka Mraza. Božiček je bil prvič upodobljen v oglasni akciji Coca Cole, leta 1931, ko je dobil rdeča oblačila z belo obrobo. Prihaja iz Skandinavije, pripelje se s sanmi, ki jih vlečejo jeleni. Otroke obdaruje na božično jutro.

Miklavž je krščanski, radodarni svetnik iz Mire v Turčiji. Pri nas je bil vedno v ozadju. V času socializma je bil pred njim Dedek Mraz, v sedanjem času pa Božiček. Miklavž prihaja iz nebes, saj je svetnik in je tako tudi oblečen, pride pa s sanmi ali peš. Njegovi spremljevalci so špicparklji in angeli. Otroke obdaruje 6. decembra.
In včasih so mi bili ti prazniki lepi. Vse je bilo belo, okrašeno z lučkami, zunaj hladno in veliko druženja v domačem krogu. Ampak časi se spreminjajo. In tudi prazniki niso več to, kar so bili. V začetku novembra dobijo nakupovalna središča novoletno podobo – lučke, okraski, predvsem pa trume nakupovalcev, ki drvijo v trgovine, kot da ne bi bilo za vse dovolj. Darila, ki jih otroci pišejo na liste papirja niso več samo simbolična – Playstation, Wii, nov mobilnik, prenosni računalnik… Samo par želja, ki sem jih slišal v zadnjem času. In glede na to, da smo v recesiji in da veliko staršev ne more izpolniti svojim otrokom želja, ti prazniki izgubljajo na pomenu. Vsaj zame so ga že popolnoma izgubili. Človeku lahko podariš darilo katerikoli dan v letu. In tudi prijetno, domače vzdušje, se lahko naredi kadarkoli. Predvsem pa sočustvujem s starši, ki ne morej podariti otroku stvari, ki si jih želijo! Ampak sami smo si želeli takšen svet!

Veseli december je čas, ki se ga ljudje ponavadi veselijo. Kuhanček, dobra družba, premrzli nosovi in predvsem druženje ga zaznamuje. In potem pride januar in mrtvilo. Ko se ljudje sestavljajo skupaj in krpajo finančne luknje, ki jih je povzročil december. Je.ba.t.ga. Tudi to šteje!

Ampak takle mamo. In drugo leto bo zgodba spet enaka. Jaz bom pizdil nad prazniki, življenje pa bo šlo po svoji tirnici naprej.

To slednje povsem drži!!