Včeraj sem, med čakanjem v čakalnici pri zobozdravniku, opazoval ljudi okoli sebe, ki so prihajali. Sprva so bili tihi, vendar po nekaj minutah, ko so slišali iz zobozdravstvene ordinacije cviljenje vrtalnika (saj veste o katerem zvoku govorim – tistem visokem, ki ti dvigne kocine in vrne v mladost), so začeli iskati priložnost za pogovor z ostalimi čakajočimi. In ne, ta vrste pogovor ni samo vljudnostni, oz. zaradi dolgega časa v čakalnici, ampak je dejansko povezan s strahom, ki ga imamo nekateri pred zobozdravnikom. Teme pogovora, ki jih nisem mogel preslišati, kajti debata je bila čedalje glasnejša so obsegale Jacka Razparača, ki je bil pred mnogo leti v Ljubljani, Japonsko s tsunamijem in jedrsko katastrofo, mrtve ljudi in podobno. V bistvu ni bilo niti kančka pozitivne energije, ampak to povezujem s strahom pred zobozdravnikom, ko ljudje rajši začnejo razmišljati o bolj groznih stvareh, kot o tisti, ki jih čaka.

In od kje izvira strah pred zobozdravnikom? Zase vem, da je to še iz otroštva, ko sem imel zobozdravnico, ki se je pisala Brus – kako primeren priimek in kako resnično se ga je držala in je povzročila, da še sedaj, kljub temu da imam odlično zobozdravnico, ki si vzame čas in je nežna, grem s težkim srcem na “obisk”. Če se vrnem v otroštvo, ko so bile stvari precej drugačne kot so sedaj, se spomnim, da je bil tudi zvok svedra, ki se je slišal v ordinacijo, povsem drugačen, kot je sedaj – kljub temu, da je tudi sedaj še vedno grozen.


Ko si vstopil v ordinacijo, se vsedel na stol in se je začelo – vrtanje, brez kakršnekoli injekcije, brez katere bi sedaj “umrl”, in še več vrtanja in potem polnjenje luknje. Ko sem po mnogih letih prišel na pogled k drugi zobozdravnici, me je spraševala zakaj imam toliko plomb in ker sem želel bele, je odkrila, da sploh ni bilo potrebe po “plombiranju” večine zob. Ampak s tem se nisem kaj preveč ukvarjal, kajti v trenutku ko se vsedem na stol – ki je sedaj sodoben, s celim kupom nastavitev, zaprem oči in se ne premaknem, dokler mi ne reče, da je ok, da lahko vstanem,

Jeap, obisk zobozdravnika je hudičevo “grozna” zadeva. In kljub temu, da se sam zavedam, da mi ne bo nič hudega, oz. da bo to koristno za moje zobe, me je vsakič, ko se pripeljem do zobozdravnika, mi je groza izstopiti iz avta in v glavi vedno delam “backup” plan, s katerim bi našel izgovor, da mi tega ne bi bilo potrebno storiti.

Vendar imam občutek da se tudi to počasi spreminja – vsaj glede na to, da se včeraj nisem vpletel v debato v čakalnici, ampak sem se mirno naprej igral z iPhone-tom. Mogoče pa je to rešitev za vse, ki jih je strah zobozdravnika – da se zamotiš v čakalnici z igranjem igric, ali pa prebiranjem novic, ki so na voljo – pa so podobne debatam, ki so jih imeli ostali čakajoči.

Kaj pa ti? Te je strah zobozdravnika, ali ga obiskuješ z veseljem?