Včeraj sem, med čakanjem v čakalnici pri zobozdravniku, opazoval ljudi okoli sebe, ki so prihajali. Sprva so bili tihi, vendar po nekaj minutah, ko so slišali iz zobozdravstvene ordinacije cviljenje vrtalnika (saj veste o katerem zvoku govorim – tistem visokem, ki ti dvigne kocine in vrne v mladost), so začeli iskati priložnost za pogovor z ostalimi čakajočimi. In ne, ta vrste pogovor ni samo vljudnostni, oz. zaradi dolgega časa v čakalnici, ampak je dejansko povezan s strahom, ki ga imamo nekateri pred zobozdravnikom. Teme pogovora, ki jih nisem mogel preslišati, kajti debata je bila čedalje glasnejša so obsegale Jacka Razparača, ki je bil pred mnogo leti v Ljubljani, Japonsko s tsunamijem in jedrsko katastrofo, mrtve ljudi in podobno. V bistvu ni bilo niti kančka pozitivne energije, ampak to povezujem s strahom pred zobozdravnikom, ko ljudje rajši začnejo razmišljati o bolj groznih stvareh, kot o tisti, ki jih čaka.

In od kje izvira strah pred zobozdravnikom? Zase vem, da je to še iz otroštva, ko sem imel zobozdravnico, ki se je pisala Brus – kako primeren priimek in kako resnično se ga je držala in je povzročila, da še sedaj, kljub temu da imam odlično zobozdravnico, ki si vzame čas in je nežna, grem s težkim srcem na “obisk”. Če se vrnem v otroštvo, ko so bile stvari precej drugačne kot so sedaj, se spomnim, da je bil tudi zvok svedra, ki se je slišal v ordinacijo, povsem drugačen, kot je sedaj – kljub temu, da je tudi sedaj še vedno grozen.


Ko si vstopil v ordinacijo, se vsedel na stol in se je začelo – vrtanje, brez kakršnekoli injekcije, brez katere bi sedaj “umrl”, in še več vrtanja in potem polnjenje luknje. Ko sem po mnogih letih prišel na pogled k drugi zobozdravnici, me je spraševala zakaj imam toliko plomb in ker sem želel bele, je odkrila, da sploh ni bilo potrebe po “plombiranju” večine zob. Ampak s tem se nisem kaj preveč ukvarjal, kajti v trenutku ko se vsedem na stol – ki je sedaj sodoben, s celim kupom nastavitev, zaprem oči in se ne premaknem, dokler mi ne reče, da je ok, da lahko vstanem,

Jeap, obisk zobozdravnika je hudičevo “grozna” zadeva. In kljub temu, da se sam zavedam, da mi ne bo nič hudega, oz. da bo to koristno za moje zobe, me je vsakič, ko se pripeljem do zobozdravnika, mi je groza izstopiti iz avta in v glavi vedno delam “backup” plan, s katerim bi našel izgovor, da mi tega ne bi bilo potrebno storiti.

Vendar imam občutek da se tudi to počasi spreminja – vsaj glede na to, da se včeraj nisem vpletel v debato v čakalnici, ampak sem se mirno naprej igral z iPhone-tom. Mogoče pa je to rešitev za vse, ki jih je strah zobozdravnika – da se zamotiš v čakalnici z igranjem igric, ali pa prebiranjem novic, ki so na voljo – pa so podobne debatam, ki so jih imeli ostali čakajoči.

Kaj pa ti? Te je strah zobozdravnika, ali ga obiskuješ z veseljem?

12 Responses to Zakaj se moški, kot hudič križa, bojimo zobozdravnika

  1. Tomaz Z. pravi:

    Jaz pri zobozdravnici skoraj vedno zaspim na stolu. :) Edino enkrat sem bil buden, ko mi je delala kanale na spodnji desni sedmici. :)

  2. Damjan pravi:

    Nekoč sem se bal za umret, danes pa na srečo hodim h zobozdravniku s sodobno opremo in bolečine so stvar preteklosti. Napredek v zobozdravstvu je očiten.

  3. yyyy pravi:

    Nekaj se šulja, da zdravstveno ministrstvo pripravlja ekskluzivno pogodbo z Black & Deckerjem. Samo Iskra ERO še nekaj muti s pritožbo.

  4. had pravi:

    @tomaz: a od tolk injekcij :)

    @damjan: sodobna oprema? a so to ze laserski vrtalniki :)

    @yyyy: loool.. sam da ne bo kaj kitajskega.. :)

  5. Kljuka pravi:

    Kakšno naključje, tudi jaz sem včeraj obiskal zobozdravnika in to (ni se za hvalit) po hoho letih… Seveda je bilo po tolikšnem času treba vrtati in še veliko bo treba… In razlog za zelo redke obiske je verjetno res v nekem podzavestnem strahu pred njimi, ampak pač sem prišel k pameti in si rekel, da je stvar treba urediti. Imamo samo ene zobe in jih je treba čuvati….

  6. S pravi:

    To je kar zanimiva tema, ki bi se lahko razvlekla tudi na druga področja, ker gre za nek skupni dejavnik, ki blokira vsakega izmed nas in ravno zaradi tega imamo neke odpore/blokade pred nečim. Ja, temu se reče “strah”.
    Če izhajam iz osnovnega dela, temelja od kje izvira strah zobozdravnika, bi prvo omenil starše. Česar se starši bojimo pravgotovo tudi ni vredu za otroke oz. še velikokrat slabše. Primer je ponavadi, ko so obiski in ko tema nanese na zbozdravstvene pregle, kjer si ponavadi “moška populacija” predvsem napihne celotno stvar celo tako, da je otrok kot poslušalec čisto trdi. Nebom navajal primerov, ki jih prav gotovo poznate tudi sami, je pa to prvi strah do zobozdravnika ki jo starši nevede oddajo svojim otrokom.
    Kljub temu, da potem rečejo da ni nič narobe je prepozno, mnenje je ustvarjeno in večina se je strinjala – takrat že otrok ve, da so olepševanja zgolj zaradi njega (podobno ko rečejo inekciji da nič ne boli – napaka, naj povejo kako boli oz. da ne boli ampak da je občutek kot bi se na kaktusu piknil, zaradi česar še nihče ni umrl prav tako ni bilo večje panike pri otrocih).
    Drugi del je prav gotovo obisk pri samemu zobozdravniku, kjer okolica zopet obuja spomine na “mučno vrtanje ali puljenje”, da pa zadeva v otroku še bolj požene kri je pa premalo izolirana vrata, kar se vse sliši ven in to je drugi problem ki dejansko šokira otroka.
    Zaradi zvoka, ker se sliši kot v neki grozljivki, drugo pa če je kakšen mlajši obiskovalec ki zganja paniko in kriči še preden se na stol vsede. Ko si v čakalnici pa niti ne veš ali ga tako boli ko vrtajo ali ga lovijo ali kaj…
    Tretji strah je vsekakor inekcija, ki jo ponavadi z nasmeškom dvignejo zobozdravniki proti svetlobi da bi izstisnili tisti zrak(posebej pri otrocih), povezava je tukaj vsekakor s strahom pred inekcijo in tako dobimo zopet šok, ki velikokrat pripelje do tega da se otrok iztrga iz stola ali pa začne kričati kot bi ga iz kože devali.
    Presenetljiv je pa potem rezultat, ko pomisliš kaj te je najbolj bolelo, pa se zavedaš da sploh ni bilo hudo in da bo bolelo šele takrat ko bo inekcija spustila…

    Ja tudi sam sem imel strah, delo zaradi stvari ki sem jih opisal zgoraj, delno pa zaradi same zobozdravnice ki je bila zelo nesramna in groba in ni znala na pravi način prepričati otroka da ne bo tako bolelo in da hitro mine..

    Kdaj si človek opomore in da izgui srah?
    Podobno kot je opisal Kljuka, sebe moraš prepričati da to ni nič takšnega in da gre v bistvu za tvoje zobe, za tvoje zdravje. IN TO JE KLJUČ pri vsaki stvari, katerih nas je strah ali ki nas omejujejo/blokirajo da se ne odločimo, da ne naredimo. Ko v glavi razčistiš stvari in ko pomisliš da k zobozdravniku hodi vsak, kot tudi mora iti vsak na cepljenje pa zaradi tega še nihče ni umrl.

    Had res zanimiva tema, ki je lahko kot prvi del na temo “straha”, s katerim se srečujemo na vsakem koraku, tudi v podjetništvu in je eden izmed najpogostejših zaviralcev v kolikor se ne znaš soočiti z njim in ga premagati :)

    p.s.: zadnjič sem razmišljal, da bi začel pisati svoj blog in “strah” bi bila ravno prva zanimiva tema :)

  7. podplat pravi:

    Zoboklavec sem mu rekel, sem že tudi pobegnil iz čakalnice, ko sem bil še otrok in tudi pozneje malo bolj velik. Strah jepa seveda iz let ko sem bil star 5 ali 6 let.

  8. primoz pravi:

    Moja zobozdravnica je prav fina in vedno uživam, ko svoje XXL oprsje nasloni name, da pride zraven. Tako sploh ne pogrešam injekcij (ki jih ne daje) in z veseljem pridem ponovno.

  9. had pravi:

    @primoz: jo delis z nami :)))

  10. Tomaz Z. pravi:

    @had: Predvsem zato, ker strahu pred zoboozdravnikom nimam, pa tudi ponavadi sem narocen ob neclovesko zgodnji uri.

  11. Tapan pravi:

    HAD redno si umivaj zobe, pa ne boš rabil hodit k zobozdravniku.
    Sveder si pa lahko v rit vtakneš.

  12. had pravi:

    @tapan: kaj je to redno? lahko definiras?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.