Končno – oz. po dolgem času sem se odločil, da se odpravim na Čemšeniško planino z biciklom. Po precej neprespani noči, SOF žur je bil hud, me je ideja o Čemšeniški, ki sta si jo med seboj na Twitterju izmenjala Damjan in Robi precej kmalu spravila na noge.

Če sem povsem natančen – na bicikl. In se je začelo. Grizenje v kolena, kajti do Čemšeniške planine iz Izlak, preko Parklja in potem v Čemšeniku navzgor, je potem zelo preprosta – vseskozi se dviguje! Na določenih odcepih sem moral kolo “vleči za ušesa” in sem sam sebe preklinjal zraven – kaj hudiča mi je v soboto zjutraj tega treba! Pa vendar. Ko se je v daljavi prikazala Čemšeniška planina se je moje razmišljanje povsem spremenilo. Na vrhu sem počakal Damjana, Robija, Primoža in Mitjo, ki so prišli do končne točke za menoj.

Pot nazaj je bila povsem nekaj drugega. Končno nekaj zelo adrenalinskega – namreč več kot 7 kilometrov spusta – po gozdnih poteh, po makedamu, po travniku… In roke so me na koncu že tako bolele, da sem samo čakal, da se ustavim doma in stopim dol z bicikla. Definitivno je to tura, ki jo bo treba večkrat ponoviti, predvsem pa je super, ker je resnično adrenalinska!

čemšeniška planina


Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.