S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb

Ljubljana. Glavno mesto, zelena prestolnica Evrope, “mesto kolesarjev” in še bi lahko našteval. Včeraj sem si rekel – zakaj ne bi preizkusil, kako izgleda ena ura kolesarjenja po mestu, ki se tako zelo rada hvali s svojo trajnostno mobilnostjo. Vzel sem bicikel, ki sem ga dobil ravno iz servisa, čelado in se zapeljal v urbano džunglo.

• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo
• Kolesarji so ogrožena vrsta
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …

Odločitev je bila slaba. To sem ugotovil po par minutah, ko sem ugotovil, da kolesarji očitno ne vedo, v katero smer se morajo voziti. Sam sem se vozil v pravilno smer in se poskušal izogibati vsem tistim, ki so mi pripeljali nasproti – v napačno smer. In potem je prišel prvi semafor. Zelena luč za kolesarje. Kar zgolj pomeni dvojna previdnost. In zaviranje na polno – na kolesu, ker je pač nekdo spregleda kolesarja. Ampak to je del foklore.

Ker sem za vožnjo izbral “cestaka,” sem kaj hitro ugotovil, da je bila to slaba izbira. Polnovzmeteno kolo bi bilo ravno prav za to, kar morajo v Ljubljani doživljati kolesarji na kolesarski poti. Če kdo trdi, da ima Ljubljana odlične kolesarske poti, ga vabim na vožnjo z mano. Steze se začnejo in končajo brez opozorila. Ena je pobarvana na cesti, druga pelje čez pločnik, tretja izgine, kot bi jo požrla zemlja.

Parkrat sem se ustavil in začudeno opazoval, kako in kje lahko nadaljujem svojo pot, in ugotovil, da je najboljše, da grem po cesti. Ker na kolesarski poti ljudje, ki sprehajajo svoje ljubljenčke in hodijo v parih. Ker sem po pol ure vožnje po “džungli za kolesarje” imel vsega dovolj, sem se odpeljal proti Šentvidu.

Z roko nakažem, da zavijam levo, ko opazim v vozilu voznico, ki se pogovarja po telefonu in rine … Proti meni, ko zavijam. Če ne bi “zabremzal” na sprednje kolo in s tem manevrom prestavil zadnje kolo za pol metra, bi bil pod vozilom. Niti ni spustila telefona, ampak je samo skomignila z rameni in se odpeljala naprej. Kot da se ni nič zgodilo. Pulz mi je narastel in verjetno bi dosegel v tistem trenutku. “Rogličeve watte”. Ampak sem se raje umiril in šel naprej proti Tacnu. Spust po cesti proti Savi je vse prej kot zabaven. Ampak kolesarji morajo vse potrpeti.

Ko sem zapuščal Gameljne in se dvigoval proti Črnučam, me je prehiteval kombi. Priznam, kovino sem čutil na komolcu, čeprav sem vozil zgolj par centimetrov stran od konca asfalta. Oni so pač večji in zakaj bi jih skrbelo za kolesarja. Ko sem se vzpenjal proti Ruskemu carju, sem moral stopiti s kolesa, ker sta se nasproti pripeljali dekleti v paru in se nista niti za centimeter prestavili. Pametnejši odneha, kajne?

Po malce več kot uri vožnje in okoli 40 kilometrih sem se vrnil na izhodišče. In bil vesel, ker nisem pridobil nobene bojne rane. To je v bistvu definicija uspešnosti.

Ljubljana bo potrebovala še vrsto let, da bo postala kolesarjem prijazno mesto. Predvsem pa se bo morala spremeniti mentaliteta ostalih udeležencev v prometu in marsikdo se bo moral začeti zavedati, da edino sobivanje vseh bo pripomoglo k temu, da bo manj nesreč in stresnih situacij.

Upanje umre zanje, kajne? Sam poskušam biti strpen do ostalih udeležencev ne glede na to v kakšni vlogi sem: voznik vozila, skuterja, kolesa, tekač, pešec. Ko bi vsaj še ostali udeleženci premogli toliko empatije in upoštevali prometne predpise bi nam vsem bilo precej lažje. Pa načrtovalci kolesarskih poti bi jih morali za kazen vsak dan prevoziti. Da bi videli s čim se sooča kolesar.