Roza, rumena, rdeča, oranžna, svetlo modra, zelena… samo del barvne palete fasad na hišah, ki jih opaziš ko se voziš okoli po Sloveniji. In njihovi lastniki so prav ponosni na to, da se njihova hiša tako precej razlikuje od sosedove in da pade vsakemu direktno v oči.

Če se vrnem več kot dvajset let nazaj, so bile fasade več ali manj vse enake – bele, razen na stanovanjskih blokih, kjer je bila izbira barv malce bolj pestra, vendar je bila previdno izbrana. Bila so odstopanja, vendar je bilo vse skupaj precej bolj kulturno, kot je to sedaj, ko te v majhni vasici pričaka mavrica fasadnih barv. In če Slovenijo primerjam s tem, kar sem videl prejšnji teden v Franciji, ali pa Italiji, potem se moram zgroziti. Namreč v Franciji in Italiji sicer obstajajo kakšne posebne hiše, s posebnimi barvami, ampak načeloma ni večjih odstopanj – definitivno ne toliko kot pri nas. In glede na to, da je pri nas problem dobiti gradbeno dovoljenje, če nimaš pravilne strehe (dvokapna, ali kaj podobnega), je očitno da pri barvi fasade ni omejitev in lahko lastniki hiš dajo svoji domišljiji duška, predvsem pa lahko izberejo katerokoli barvo na svetu. Pa saj smo v demokraciji, kajne.

In ko čez par let gledaš taiste hiše, ki so imele ko so bile zgrajene najbolj trendy barvno fasado, ugotoviš, da se tudi to spreminja in da je barva že povsem “passe” in da tudi lastnik ni več zadovoljen z njo. Ampak nova fasada ni tako majhen strošek.

fasade


Verjetno se tega fenomena, da ima vsak Slovenec drugačno barvo fasade od drugega, najbolj veselijo proizvajalci in prodajalci barv. Pa tudi tisti, ki fasade delajo in vržejo malce barve v material in potem gledajo srečo na obrazih lastnikov nepremičnin.

Sam se sicer strinjam, da ima vsak pravico da naredi iz svoje nepremičnine kar želi, vendar v mejah, ki bi očitno morale biti predpisane. Ko se spomnim primera iz Pirnič (oz. Medvod), ko poleg ceste stoji hiša, ki je temno vijoličaste barve, mi postane slabo. Ali pa ko se pelješ proti Šentilju, kjer stoji cel kup novozgrajenih hišk, ki je vsaka drugačne barve!

Namesto da bi si lastnik nepremičnine tako pobarval notranjost stanovanja in užival v teh “prečudovitih” barvah, posiljuje ostale ljudi s tem. In če prav razumem stavek, da se moja svoboda konča, kjer se začne svoboda drugega, potem bi bilo treba nekaj hudičevo spremeniti na tem področju!

In kaj pravijo naši predpisi – zapisno v odličnem članku Mavrični terorizem v Mladini

Večinoma obstajajo zgolj ohlapni predpisi o tem, da se mora objekt skladati z okolico, to pa je izredno težko uveljavljati z gradbenim dovoljenjem. Ponekod v tujini sicer obstajajo prakse strogih pravil glede videza objektov, ki jim sledijo tudi strog nadzor in sankcije kršiteljev.

Pri nas pa obstaja zelo malo možnosti, da bi lahko to področje učinkovito uredili. Pri urejanju prostora namreč nastopa veliko različnih akterjev. Zakonodajo, ki pove, kako naj bi bil videti objekt, pišejo občine. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem se preveri skladnost z zakoni, je v domeni države – upravne enote. Nadzor nad izvajanjem pa imajo inšpekcijske službe države, ki so spet popolnoma ločeno telo. Torej, tudi če bi občine predpisale točno določeno barvno paleto, če bi jo nato arhitekt predpisal ob projektu za gradbeno dovoljenje in bi država to potrdila, bi lahko lastnik pozneje na lastno pest prebarval hišo, kakor bi želel, in tega mu nihče ne bi mogel preprečiti.