December je mesec, ko denarnice plačajo svoj davek. V bistvu niti ne denarnice, kot pa kartice, ki jih cel mesec brez razmišljanja vlečemo po avtomatih – no tudi to mi ne počnemo, ampak to počnejo prodajalke, ki se v tem mesecu spremenijo v dobre vile, ki nam bi prodale vse tisto, kar niti pod razno ne potrebujemo, ampak ker smo že v “nakupovalnem zagonu” lahko mirno izkoristijo priložnost! Januarja ponavadi pride streznitev, oz. pridejo na kup vsi decembrski računi, ki jih je potrebno poravnati! Ampak zgodba mora imeti svoj začetek in prav je tako!

Povsem navaden dan – torek, okoli 14.ure, ko se odpravim v nakupovalni center v Šiški (ne bom oglaševal najboljšega soseda, če on ne oglašuje pri meni!). Že sama bitka za parking je bila podobna moriji iz kakšnega filma. Budno spremljanje ljudi, ki pridejo v garažo in čim počasnejše sledenje le njim po garaži, ki ga počnejo starejši ljudje, ki gre na kurac – kajti to traja in traja, za njimi pa se delajo kolone in celotna garaža doživi “fršlok”, kot bi ga verjetno dotična oseba za volanom, če bi pritisnil na “hupo”. Ko je plen ujet in lovec, prej omenjeni starejši par, čaka v avtu, da se pred njim odparkirata, vse skupaj ponavadi traja in traja. Kul, samo še 42 takšnih primerkov je bilo pred menoj in naslednje pol ure sem bil pohan in pečen v avtu.

In glej ga zlomka, pred seboj zagledam parkirno mesto, ki se je ravnokar praznilo – prižgem vse štiri smerokaze, da olajšam odparkiranje starejšemu paru in ko se odpeljeta, že z druge strani seniorja, ki ju ni bilo pred od nikoder, napadeta prosto parkirno mesto. Opa, tole pa ne bo šlo! Pomaham z roko in pokažem da čakam že dlje časa na to mesto, vendar ne “jebeta” sistema. Ker vidim, da gre tukaj za boj za življenje ali smrt, naredim odločno potezo – zapeljem na pol v parking in spremljam, kaj bosta naredila. Očitno jima je postalo jasno, da ne bom spoštoval starejših, kar sicer rade volje počnem in sta se odločila, da je bitka izgubljena. Nisem se počutil kot zmagovalec, sem se pa vprašal zakaj so starejši ljudje postali tako “nasilni”, oz. kam se jim tako mudi!

Voila, uspelo mi je dobiti parkirišče in uspelo se mi je prebiti do nakupovalnega vozička! Misija na pol opravljena. Del o najboljšem sosedu, zaletavanju z vozički, puljenju stvari dobesedno iz rok, predvsem pa gužvo na blagajni bom rajši preskočil, kajti res ni zanimiva!

Vendar obstaja v tem sklopu trgovina s “pomadami in mazivi”, ki jo moram vedno znova obiskati. Vedno novi izdelki, ki te pomladijo vsaj za 20 let, vedno nove kreme, ki imajo še boljše sestavine in ki imajo še večji učinek – enkrat bom popizdil in zahteval denar od vseh prejšnjih nakupov nazaj – zato, ker so mi očitno prodajali slabe izdelke! Ampak nazaj k poanti – ker približno vem, kaj moram nakupiti, je vse skupaj precej preprosto. Ta krema, una krema, mleko za telo in v tistem pride prodajalka, ki mi ponuja cekarček, v katero bi lahko dal izdelke – hmm, ne hvala! Res ne bom hodil po trgovini s košarico??! Gužva v trgovini je bila neznosna, saj je čas “jebenih” daril in ti izdelki so kot nalašč za to. Najdem še “žajfice” in napade me druga prodajalka s košarico. Ne, hvala! Spet nov izdelek v roki, spet nova prodajalka! Zgodba se je ponovila natanko 6x! Ko sem imel polno rit vsega in sem rekel, da vzamem cekarček, če ga lahko potem odnesem s seboj domov. No, to je bil znak, da so me nehale nadlegovat! Ko plačam – hudičeve kremce in pomade imajo temu primerno ceno – preko 120 eurov, me vpraša kakšne testerje bi rad!? Ali res zgledam kot moški, ki bi mu bilo to mar, oz. ki bi mu bilo to pomembno – sploh ker nisem nabavil niti enega “moškega” izdelka. Ampak ok, gremo naprej po darile!

V tem centru obstaja trgovina s spodnjim perilom, ki ima vsaj na pogled odlične izdelke. In kot pravi moški zavijem notri in prijazno prodajalko prosim za tisto spodnje perilo, ki sem ga videl na oglasih. Njen nasmešek je povedal vse – očitno ga je videlo tudi ostalih par tisoč moških in so ga vsi že kupili. Na srečo jim ga je zmanjkalo, saj mi stvari, ki se množično kupujejo niti niso tako všeč.

Sicer pa drage dame, veste kako je, ko vam gre moški kupovati spodnje perilo, kajne? Ne ve nič o velikosti, ne ve nič o materialih, za barve pa tudi niso ravno strokovnjaki! In potem stojim pred prodajalko, ki me sprašuje o dvojnih push-upih, o brazilkah in še o čem. Naj na tem mestu priznam, da so mi vse te zadeve poznane, saj nisem prvič kupoval spodnjega perila, ampak zaradi same zabave, se je bilo boljše narediti malce “neumnega”. In pri vprašanju o velikosti, mi je povedala svoje mere, da bi lahko naredil primerjavo, vendar sem ji odgovoril tipično po moško – bi moral stestirati, da bi lahko ocenil in seveda dodal, da je vse to zgolj in samo šala. Glede na to, da vem kaj je meni všeč in takšna darila tudi kupujem, sem imel možnosti za izbiro precej malo. Ampak to kar sem prinesel na blagajno je bilo očitno fajn, če lahko sodim po nasmešku prodajalke. In ne, ni bilo nič kinky, ali kako drugače, zgolj estetsko in lepo! Voila, šoping zame zaključen.

In potem pride sobota, ko boljša polovica ugotovi, da na žalost nobena izmed vsaj 42 torbic, ki imajo svoj poseben prostor v omari, ni dovolj zimska, oz. ni dovolj nova, da bi jo nosila!
Ženske torbice – kdo razume ta ženski fenomen?!
In sem postavljen pred dejstvo, da jo potrebuje in da je izlet v Italijo opcija, vendar lahko predlagam tudi kaj drugega. Izberem Ljubljano in izberem nekaj, kjer ni gužve in kjer so cene tako visoke, da bi jo mogoče odvrnile od nakupa. Galerija Emporium je “da place”! Ko vstopiva v “štrcuno” zagledam torbico, ki mi je bila takoj všeč – brezčasna, ki ni trenutno trendy, predvsem pa je kvalitetna in temu primerna je tudi cena. In seveda takoj povem svoje mnenje. In začuda, strinjala se je z menoj, vendar je hotela videti še ostalo izbiro. Meni se je po glavi začelo porajati vprašanje, koliko stane ta torbica, ampak sem bil preventivno rajši tiho, saj to ni vprašanje ki se zastavlja, ko se kupuje torbice (sem že dobro naučen, kajne). Ko tudi sama ugotovi, da je to edina torbica, ki dobro zgleda, ko ji prodajalka pove, da je to “edina” torbica, ki so jo dobili (tukaj se mi je zdelo blefiranje več kot očitno!) in da cena niti ni tako “pretirana”, sem se nasmehnil. No, nasmehnil sem se tudi ob plačilu, vendar je bil tisto bolj “limonast nasmeh”, ampak “jebiga”, kar mora moški narediti, mora moški narediti.

In sedaj se sprašujete kje so novoletna darila v tej zgodbi? Jebeš novoletna darila. Vsak dan naj bo tak dan, da se dajejo darila! Vsak dan majhna pozornost naredi več kot pa tista “kurčeva” novoletna darila, ki nihče ne ve zakaj jih potrebuje, ko jih dobi, pa vendar se mora osladno zahvaliti za njih in jih potem vrže v skrite kotičke garaža. In nakupovanje novoletnih daril vzame povsem preveč časa, ki se ga lahko uporabi tudi kako bolj pametno. Torej dejstvo – Božička in Dedka Mraza ni, darila pa se ne kupujejo sama – letos jih pač ni! In je vsa stvar precej lažja, predvsem pa bolj preprosta!

3 Responses to Jebeš novoletna darila – Božiček in Dedek Mraz pač ne obstajata!

  1. bbb pravi:

    Letos je Božiček kupoval v najboljši lahko bi rekli ena a trgovini na spletu – pa še čas za pir je ostal!!!

  2. Mitja pravi:

    To je nateg, ki bi ga bi bilo potrebno raziskat okoli novo letnih nakupov… zanimivo je poglavje članstvo. :-)))) n.a.t.e.g

  3. Tomaz Z. pravi:

    Predvsem naj bi slo za to, da nekomu pokazes, da mislis nanj, ne pa za (vecinoma nepotrebno predraga) darila. In res je tako kot si napisal, Vec so vredne vsakodnevne male pozornosti.

    Pa ti vseeno zelim prijetne praznicne dni. ;)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.