Včeraj je Marko Crnkovič potrdil tisto, o čemer se je govorilo že dlje časa. Namreč da Delo uvaja digitalne naročnine (vir), po modelu Piano (smešno pri tem je, da očitno obstaja dogovor med mediji (kartelno dogovarjanje??), ki so se odločili za isti model in kar je Marko tudi izpostavil – mediji, ki želijo monetizirati digitalne vsebine, se povežejo in se zavežejo, da bodo v okvirih Piana ponujali vsebine pod enakimi pogoji in za isto ceno, vendar vsak od njih po lastnem izboru, v skladu s svojo poslovno in uredniško strategijo), oz. da bo za dostop do nekaterih informacij preko spleta potrebno plačati naročnino, ki bo stala:

  • tedenska: 1,99 evra
  • mesečna: 4,89 evra
  • letna: 48,90 evra

Številke niso visoke, v bistvu nasprotno, za kvalitetne informacije, od katerih imam koristi, se mi to zdi zanemarljiv strošek. Vendar bi morali pred tem izpolniti še par pogojev, da se odločim za njihovo ponudbo, oz. da bi me prepričali. Sicer dvomim, da bo iz te moke kaj kruha, saj so že mnogi poskušali taisto stvar, vendar pričakovanega uspeha, kot tudi mastnih zaslužkov ni bilo od nikoder.

V članku je izpostavljen tudi tale del, ki sem ga zgoraj že omenil in upam, da bo “varuh konkurence” (če še imamo to funkcijo) preveril, kako je vse skupaj tole potekalo – kartelni dogovor???:

Slovenski Piano štarta v ponedeljek, 16. januarja. Po zadnjih informacijah se mu bodo poleg Dela in Slovenskih novic pridružili tudi Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja.

S čim bi mene prepričali pri Delu, da bi plačeval za njihove spletne vsebine?

  • Z informacijami, ki jih ne bi mogel dobiti nikjer drugje – kajti uporaba STA novic, ki se malček “predelajo” zame ni novinarstvo, kot tudi ni kvalitetna informacija, ki jo lahko preberem na vsakem internetnem portalu! Torej z avtorsko vsebino, ki bi jo pisali ljudje, ki imajo rezime, oz. ki vedo kaj je novinarstvo in ne bi prevajali člankov – kot je navada v Sloveniji za digitalne medije (in še to vse skupaj samo na pol). Dajte mi informacije, od katerih bom imel korist in rade volje vam jih plačam!
  • Z vsebino, ki bi bila preverjena in predvsem za katero bi stal pisec, saj je dovolj nepreverjenih informacij, ki nam jih mediji plasirajo, predvsem pa se na ta način (predvsem s teatraličnimi naslovi) igrajo z nami, da si pridobivajo večje število klikov! Torej ne želim ne levih, niti desnih informacij, ampak si želim preverjena dejstva, za katera si mora novinar vzeti malce več kot par minut časa, da spiše članek in pod katerega se podpiše. Predvsem pa imam dovolj egotripanja nekaterih kolumnistov, oz. piscev, ki jih je na žalost že povozil čas.
  • Dostop do digitalnih vsebin na različnih elektronskih napravah – če bom plačeval za vsebine, potem želim enako uporabniško izkušnjo na svojem telefonu, iPadu, Tabu in računalniku. Ne želim brati .pdf verzij časopisa, ker za to raje kupim tiskano edicijo, ampak želim da se vsebine prilagodijo mojim napravam.
  • Vsebine brez oglasov! Če bom plačal naročnino, potem hočem, da se mi nikjer ne prikazujejo “pop-upi” in ostalo sranje, ki se mi ponavadi začne odpirati na medijskih portalih. Predvsem pa si želim vsebino brez prikritega oglaševanja, kjer se zapakira v zgodbo oglaševanje posameznega izdelka, ali storitve. No, Marko da odgovor na moje vprašanje:  Za konec pa še nekaj (kot bi rekel Steve Jobs): digitalnim naročnikom se bomo oddolžili tako, da bodo plačljive vsebine brez oglasov. No, ne čisto in ne takoj.

Saj nisem tako zahteven, kajne? V bistvu si verjetno želim taiste stvari, kot si jih večina ostalih bralcev, ki bo razmišljala o tem, da bi sklenila mesečno naročnino za digitalno edicijo nekaterih člankov Dela. In da ne bo pomote – sam sem prvi v vrsti, ki se zaveda, da vse kar je na internetu NI zastonj. Vendar za to, da bi ljudje plačevali za domače digitalne vsebine, bo potrebno še precej veliko vode, tako na strani kupcev, kot na strani medijev, da bodo slednji razumeli želje in zahteve.

Mogoče bi lahko dobili precej dobre informacije pri Bojanu Požarju, kako se mu splača njegov “paywall”, oz. koliko si lahko privošči s prihodki od naročnin? Glede na zadnjo točko – plačljive vsebine brez oglasov, ki jih Delo očitno ne bo ponudilo, pomeni to zame samo eno – Delu ne bom plačeval za njihovo digitalno edicijo!

Še en stavek mi je padel v oči: Internet bo lažje preživel pritisk oglaševanja, če si bo našel neodvisen vir prihodkov — in to so lahko samo bralci, uporabniki.

Oglaševalci ne oglašujejo več dovolj, sedaj so na vrsti za skubljenje bralci. Veliko sreče Delo in vsi ostali mediji, ki boste 16. januarja štartali s sistemom Piano in imeli v mislih bajne zaslužke od plačljivih vsebin v Sloveniji – NO GO! Čez pol leta vas bo večina razmišljala drugače, kajti zgornje štiri točke se ne bodo spremenile v tem času, prav tako pa ne bo množičnega odločanja za naročnine!

 

 

15 Responses to Časnik Delo bo uvedel plačljive digitalne vsebine 16. januarja – sistem Piano

  1. jm pravi:

    “Ne želim brati .pdf verzij časopisa” …. kot reden bralec Dela na iPadu pravim da SI ŽELIM BRATI PDF verzije časopisa. precej bolje, kot spletne poiskuse.

  2. jm pravi:

    Ej Had, s tole tvojo capcho imam kar nekaj težav. Velkokrat mi ne uspe prav izračunat. Naj dodam, da sem nekoč zastopal slovenijo na zveznem tekmovanju iz matematike v Sinju (malce samohvale ne škodi) :-))

    • had pravi:

      se bom potrudil s tole captcho :) glede na tvojo razlago, je res problematicna :) je pa to wordpresova zadeva :(

      in ja, se strinjam, da je vcasih boljse pdf kot pa spletni poskus, ki ni podoben nicemur :(

  3. DjJuvan pravi:

    @Had, potem se pa prijavi na dnevne novice Morel.si, če misliš da odjemalci kot so Delo in ostale hiše ponujajo le prirejene novice drugih agencij :)

  4. katoomba pravi:

    Dajte mi informacije, od katerih bom imel korist in rade volje vam jih plačam!

    Informacije so izjemno hitro pokvarljivo blago, ko je enkrat nekje objavljena, je konec.

    Mogoče si izjema, ampak Slovenec tudi za koristno stvar ne bi plačal N.I.Č. Izjemna sreča se izriše na obrazih slovenski mater, ko se slovenski mulec vrnie v vrsto za hot doge v Avstriji. “Glej ga, kako je znajdljiv, to mapo očiju”

  5. jm pravi:

    katoomba – to ni res. Poglej koliko prodajo finance in koliko POP TV.

  6. Matej pravi:

    V spletnih medijih delam štiri leta, tako da lahko rečem, da poznam večinsko ciljno publiko in zato bi rekel, da tale projekt ne bo posebej uspel. Zakaj? Ker je v Sloveniji v veliki večini na spletu mladina, ki kot prvo nima kreditnih kartic, da bi plačevala vsebine, kot drugo klika rumene, “poceni” članke in novice (ti itak ne bodo plačljivi) in kot tretje se je razvadila, da je na spletu vse zastonj (še tisto kar ne bi smelo biti: serije, filmi, ki se jih downloada). Kvalitetni, ekskluzivni članki so na spletu mnogo manj klikabilni, koti si želijo uredniki. Pač v Sloveniji na spletu bralce še vedno privabljajo “joške” mnogo bolj kot recimo ekskluzivni intervju z npr. Arsenom Wengerjem ali razkritje, kdo je neko parcelo iz kmetijske sporno spremil v zazidljivo. Skratka: uporabnikov plačljivih vsebin pri nas ne bo veliko (tako kot jih ni za televizijski paket Pop Non Stop – jih je baje tako malo, da niti nočejo razkrit številke), je pa res, da mediji s tem nimajo nekega stroška, ampak le prihodek. Če bodo na ta način pridobil nove oz. več bralcev … ja no, kvečjemu obratno.

  7. Tomaz pravi:

    Delova in Dnevnikova aplikacija za iPad sta kot noč pa dan. Dnevnikova je veliko prijaznejša do bralca.

  8. w pravi:

    Včasih je dovolj poškiliti k sosedom onkraj Karavank, ki nas hočeš nočeš morajo podrobno spremljati. Pač skupna zgodovina in sedaj EU, drugi drugim smo pomembni ekonomski partnerji, delimo si dokaj dolgo mejo, oni imajo še vedno ne tako zdesetkano slovensko manjšino, pri nas je “njihovo” najpomembnejše morsko pristanišče, da ne omenjamo terorističnih napadov z (indirektno) soudeležbo samega našega predsednika….

    Skratka, pri njih se najde kar nekaj zelo kvalitetnih člankov tudi o naši notranji politiki. Primer je tole, kjer avtor pove ravno toliko, kot je potrebno, ničesar za dodati ali odvzeti in na žalost še kako res.

  9. smoger pravi:

    Sprehodim se do najbližje knjižnice v vačjem slovenskem mestu in ima ZASTONJ vse časopise.

  10. Simona Rebolj pravi:

    Navadno kartelno dogovarjanje, ja, in seveda ne bo uspelo, kot bi želeli, ker niso prej opravili domače naloge, kar pomeni, drastično izboljšali nivo samega novinarstva. Je pa logično, da se o tem Crnkoviču ne blenda kaj dosti, kar je tudi že večkrat dokazal in on je v bistvu sam element v mozaiku neopravljene domače naloge med našimi mediji – tej neverjetni deželi neskončnih priložnosti za twinpeaksovske prjatle.

    Primerjava s Pop Non Stop na tak način je pa milo rečeno tragikomična in neustrezna, saj ta primer nikakor ne potrjuje, da Slovenci pač nočejo plačevat za nekaj kvalitetnega (čeprav to drži). A se vam je že čisto sfrtajčkal. Pop Non Stop ne ponuja nič, je čisti nateg. Stare stokrat videne filme, poplava filmov žblj kategorije, kakršne lahko gledaš marsikje zastonj, če si tako patetičen, in pet že videnih novejših hitičev, kar pomeni hitiče izpred treh let v najboljšem primeru. To je totalna sramota. Ponudba je nekvalitetna. In strinjala bi se z napovedjo neuspešnega kartelnega projekta omenjenih medijev, ker bodo ponujali podobno Pop Non Stop, tako, kot do zdaj. In bo, kar bo. Vedno dobimo crnkoviča na eni, ali pa voduška na drugi strani. Na tak ali drugačen način.

  11. Perso pravi:

    Tiskani mediji so res predolgo časa sedeli in pobirali jajca. In tiskani mediji so bili edini kateri so zaračunavali vsebino (t.j. časopis), zraven tega pa pobirali dobiček iz reklam. In potem pravijo da so mediji v krizi. Samo prilagoditi se morajo, vendar me pri tem malo skrbi od kvalitete samih člankov (kot si že sam omenil) in spreminjanje interneta v smer čistega kapitala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.