Včeraj je Marko Crnkovič potrdil tisto, o čemer se je govorilo že dlje časa. Namreč da Delo uvaja digitalne naročnine (vir), po modelu Piano (smešno pri tem je, da očitno obstaja dogovor med mediji (kartelno dogovarjanje??), ki so se odločili za isti model in kar je Marko tudi izpostavil – mediji, ki želijo monetizirati digitalne vsebine, se povežejo in se zavežejo, da bodo v okvirih Piana ponujali vsebine pod enakimi pogoji in za isto ceno, vendar vsak od njih po lastnem izboru, v skladu s svojo poslovno in uredniško strategijo), oz. da bo za dostop do nekaterih informacij preko spleta potrebno plačati naročnino, ki bo stala:

  • tedenska: 1,99 evra
  • mesečna: 4,89 evra
  • letna: 48,90 evra

Številke niso visoke, v bistvu nasprotno, za kvalitetne informacije, od katerih imam koristi, se mi to zdi zanemarljiv strošek. Vendar bi morali pred tem izpolniti še par pogojev, da se odločim za njihovo ponudbo, oz. da bi me prepričali. Sicer dvomim, da bo iz te moke kaj kruha, saj so že mnogi poskušali taisto stvar, vendar pričakovanega uspeha, kot tudi mastnih zaslužkov ni bilo od nikoder.

V članku je izpostavljen tudi tale del, ki sem ga zgoraj že omenil in upam, da bo “varuh konkurence” (če še imamo to funkcijo) preveril, kako je vse skupaj tole potekalo – kartelni dogovor???:

Slovenski Piano štarta v ponedeljek, 16. januarja. Po zadnjih informacijah se mu bodo poleg Dela in Slovenskih novic pridružili tudi Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja.

S čim bi mene prepričali pri Delu, da bi plačeval za njihove spletne vsebine?

  • Z informacijami, ki jih ne bi mogel dobiti nikjer drugje – kajti uporaba STA novic, ki se malček “predelajo” zame ni novinarstvo, kot tudi ni kvalitetna informacija, ki jo lahko preberem na vsakem internetnem portalu! Torej z avtorsko vsebino, ki bi jo pisali ljudje, ki imajo rezime, oz. ki vedo kaj je novinarstvo in ne bi prevajali člankov – kot je navada v Sloveniji za digitalne medije (in še to vse skupaj samo na pol). Dajte mi informacije, od katerih bom imel korist in rade volje vam jih plačam!
  • Z vsebino, ki bi bila preverjena in predvsem za katero bi stal pisec, saj je dovolj nepreverjenih informacij, ki nam jih mediji plasirajo, predvsem pa se na ta način (predvsem s teatraličnimi naslovi) igrajo z nami, da si pridobivajo večje število klikov! Torej ne želim ne levih, niti desnih informacij, ampak si želim preverjena dejstva, za katera si mora novinar vzeti malce več kot par minut časa, da spiše članek in pod katerega se podpiše. Predvsem pa imam dovolj egotripanja nekaterih kolumnistov, oz. piscev, ki jih je na žalost že povozil čas.
  • Dostop do digitalnih vsebin na različnih elektronskih napravah – če bom plačeval za vsebine, potem želim enako uporabniško izkušnjo na svojem telefonu, iPadu, Tabu in računalniku. Ne želim brati .pdf verzij časopisa, ker za to raje kupim tiskano edicijo, ampak želim da se vsebine prilagodijo mojim napravam.
  • Vsebine brez oglasov! Če bom plačal naročnino, potem hočem, da se mi nikjer ne prikazujejo “pop-upi” in ostalo sranje, ki se mi ponavadi začne odpirati na medijskih portalih. Predvsem pa si želim vsebino brez prikritega oglaševanja, kjer se zapakira v zgodbo oglaševanje posameznega izdelka, ali storitve. No, Marko da odgovor na moje vprašanje:  Za konec pa še nekaj (kot bi rekel Steve Jobs): digitalnim naročnikom se bomo oddolžili tako, da bodo plačljive vsebine brez oglasov. No, ne čisto in ne takoj.

Saj nisem tako zahteven, kajne? V bistvu si verjetno želim taiste stvari, kot si jih večina ostalih bralcev, ki bo razmišljala o tem, da bi sklenila mesečno naročnino za digitalno edicijo nekaterih člankov Dela. In da ne bo pomote – sam sem prvi v vrsti, ki se zaveda, da vse kar je na internetu NI zastonj. Vendar za to, da bi ljudje plačevali za domače digitalne vsebine, bo potrebno še precej veliko vode, tako na strani kupcev, kot na strani medijev, da bodo slednji razumeli želje in zahteve.

Mogoče bi lahko dobili precej dobre informacije pri Bojanu Požarju, kako se mu splača njegov “paywall”, oz. koliko si lahko privošči s prihodki od naročnin? Glede na zadnjo točko – plačljive vsebine brez oglasov, ki jih Delo očitno ne bo ponudilo, pomeni to zame samo eno – Delu ne bom plačeval za njihovo digitalno edicijo!

Še en stavek mi je padel v oči: Internet bo lažje preživel pritisk oglaševanja, če si bo našel neodvisen vir prihodkov — in to so lahko samo bralci, uporabniki.

Oglaševalci ne oglašujejo več dovolj, sedaj so na vrsti za skubljenje bralci. Veliko sreče Delo in vsi ostali mediji, ki boste 16. januarja štartali s sistemom Piano in imeli v mislih bajne zaslužke od plačljivih vsebin v Sloveniji – NO GO! Čez pol leta vas bo večina razmišljala drugače, kajti zgornje štiri točke se ne bodo spremenile v tem času, prav tako pa ne bo množičnega odločanja za naročnine!