Moja Slovenija je nova licenčna oddaja, oz. kviz, ki ga ob sobotah zvečer vodi Mario Galunič. Oddaja je bila prvič na sporedu 10. marca in nacionalna televizija se je pohvalila z visoko gledanostjo tega kviza – share 43%, kar pa je v primerjavi s prvo oddajo X Factor, ki je imel share 53%, precej manj. Torej je to odgovor, zakaj ni oddaja, ki jo vodi Mario Galunič, na sporedu ob nedeljah, kot smo bili navajeni zadnjih nekaj “desetletij”.

Seveda sem si vzel danes natanko 5 minut svojega časa, da sem ugotovil, da to ni oddaja zame. In ne, oddaje nisem začel gledati zaradi tega, da bi jo lahko kritiziral, ampak ker sem prvo oddajo zamudil in slišal par zanimivih kritik, sem se moral prepročati na svoje oči.

Zakaj mi oddaja ni všeč? Ne sedejo mi abotne šale sodelujočih, ne sede mi dretje voditelja in skandiranje navijačev. Preveč me vse skupaj spominja na čase pred letom 1992, ko sem kaj takšnega še mirne duše prenašal na televiziji in za kakšen trenutek še tudi užival v tem. Ampak časi se spreminjajo, jaz očitno nisem ciljna publika te oddaje, kar pa me niti ne preseneča.

Namreč nacionalna televizija dela oddaje za zelo “specifične gledalce” in na ostale se pač ne gleda – nekako bi sicer pričakoval, da bo takšna oddaja, kjer se predstavlja Slovenijo namenjena tudi mlajšim gledalcem, ki bi jim le to pomagalo pri odkrivanju lepot Slovenije. Ampak to je že nekaj drugega, kar naša nacionalna televizija verjetno ne bo nikoli razumela – no one left behind koncept, ki bi ga morali upoštevati pri takšnih projektih, ki definitivno niso zastonj.

Ker sem se spraševal, ali samo jaz tako negativno vidim to oddajo, sem malce pobrskal po Twitterju za oznako #mojaslovenija in ugotovil, da tviteraši pač nismo ciljna publika oddaje. Par Twitter komentarjev:

p.s.: ali lahko že nehamo s to pretirano uporabo besede Slovenija, ki smo ji priča zadnje čase! Ali se zaradi tega stvari boljše prodajajo? Ali smo Slovenci res takšni lokalpatrioti, da nam to kaj pomeni?