Nije Sve Tako Sivo – malo nočno razmišljanje o naši državi in njenem odnosu do startup sveta

Skupina Hladno pivo ima zanimiv komad, kjer zapojejo – Nije sve, nije sve tako sivo, kad imas s nekim otic’ na pivo. In to je bila odlična uvertura za malo nočno razmišljanje. Ne, nisem razmišljal o tem, s kom bi šel na pivo, ampak sem razmišljal o tem, kako je država mečehovska do mladih startupov v Sloveniji. Kaj je Startup je odlično strnil Jugoslav Petkovič, ki vlaga veliko energije, časa in tudi svojih sredstev v to, da se to področje v Sloveniji spremeni, oz. da se naredi korak v smer, kjer bodo dobre in kvalitetne ideje dobile tudi vzpodbudo s strani kapitala. Ampak grem po vrsti.

V zadnjih tednih sem se udeležil celega kupa predstavitev novih projektov, ki se dogajajo v Sloveniji in o katerih se nič ne ve – saj to niso “mainstream” novice, ki bi bile vredne objave v naših medijih. Vendar da ne bom povsem krivičen, moram izpostaviti nekatere medije, ki se trudijo v tej smeri – Dnevnik, Finance,… Nekaj jih je, ki razumejo, da so lahko startupi znanilci pomladi za to našo ubogo zafurano državo – da ne bo pomote, to kar imamo sedaj je še ok, kriza bo prišla drugo leto in takrat bomo “tenko piskali”.

Med drugim sem bil tudi mentor na predstavitvi finalistov tekmovanja ImagineCup, kjer se je predstavilo šest študentskih (ena dijaška) projektov, ki tako ali drugače rešujejo probleme sveta, v katerem živimo. Še posebej sem bil presenečen dan dvema idejama – tako nad samo predstavitvijo, kot tudi že realizacijo teh dveh idej:

• Osmosis – kjer so se lotili projekta prostovoljstva in pomoči drugim
• Intelliderm – ki so zasnovali aplikacijo preko katere se odkriva kožnega raka

Oba projekta “pijeta vodo”. Prvi je sicer precej težji za monetizacijo, ker gre za dobrodelnost, drugi pa ima široko odprto pot do uporabnikov, ki bodo s pomočjo njihove aplikacije lahko dobili “prvo mnenje”, če imajo kožnega raka in kot tak ni problematičen za monetizacijo. Navdušen sem bil nad tem, da mladi (ja!) razmišljajo tako široko in imajo tako kvalitetne ideje in jih tudi realizirajo. S fanti iz Osmosis sem se včeraj tudi pogovarjal in najboljš všečno pri vsem mi je bilo ravno dejstvo, da se bodo lotili projekta, tudi če ne zmagajo na tekmovanju, ker verjamejo vanj. In to je tisto kar šteje!

In kje je v tej celotni zgodbi sedaj država in njen mačehovski odnos! O razpisu P2, ki je pred parimi dnevi ugledal luč sveta, sem že pisal – Razpis P2 – 2012, kjer sem med drugim zapisal tudi pomisleke, zakaj se Oust.me ne bo prijavil na razpis (vendar je to moja kaprica, ki pač ni ravno merodajna):
Podjetje bo moralo prejeti minimalno 25 točk na podlagi dveh vstopnih meril in sicer:
1. Uvrstitev na tekmovanju Start:up Slovenija (max. možnih 25 točk) in
2. Višina osnovnega kapitala v podjetju (max. možnih 25 točk).
Vse lepo in prav. Tekmovanje za Start:up Slovenija je že zaključeno, na konferenci Podim so bile podeljene nagrade, vendar še vedno ne vemo kakšni so pogoji za razpis P2, oz. kaj vse bodo še dodali v razpis. Mogoče se samo meni zdi to “sporno” in kompliciram, tam kjer ni nobene potrebe. Ampak dejansko se mi zdi problematičen ta del, ko se prijaviš na tekmovanje, da boš dobil neke dodatne točke za razpis, katerega vsebine še ni, niti še ni jasno, če bo denar zanj!

Na slednje seveda ni bilo nikjer odgovora. Pač oni so se odločili po svoje in naredili stvar, kot se jim zdi da so prav. Pa vendar je takšno pogojevanje, kot se ga gredo oni, povsem skregano z logiko, čeprav so na to vnaprej opozorili. Mogooče bi bilo smiselno, da se nekdo prijavi in potem vloži ugovor glede tega – niti ne dvomim v rezultat.
In še nekaj je zanimivo prebrati v samem razpisu P2
Okvirna višina subvencij za ciljno skupino P2A po tem razpisu znaša največ do 800.000 EUR pod pogojem, da bodo zagotovljena sredstva v okviru Proračuna RS za leto 2013.
Maksimalna višina subvencije za podjetje iz ciljne skupine P2A je 20.000 EUR.

Torej, mogoče bodo sredstva, mogoče pa niti ne bodo. In od prijavljenih 125 startupov na tekmovanje, jih bo 40 dobilo finančna sredstva.

Takšen je torej odnos naše države do startupov, do mladih, ki ne najdejo službe in se odločijo za precej negotovo pot in za predvsem povsem drugačen koncept življenja – delavnik ne traja osem ur, stavkati ne morejo, niti nimajo nobenih zagotovil, da bodo idejo lahko prodali, oz. zaslužili z njo. Pa vendar sem ponosen, da se mladi odločajo za to pot in “ne jebejo” države, ki s svojim odnosom, namesto da bi jim pomagala, postavlja cel kup birokratskih stvari.

Da ne bom samo črnogled, oz. da ne bom pizdakal nad državo, ji predlagam prijazen nasvet. Precej skladov tveganega kapitala je pri nas nastalo v zadnjih letih – s pomočjo države. In sredstva niso ravno majhna – bi lahko država prosim lepo, poskrbela za transparentnost teh sredstev, da bi se videlo, kaj se dogaja z njimi in v kateri žep se stekajo? In namesto da aparatčiki pišejo akte, bi bilo veliko boljše, če bi se v tem primeru povprašalo strokovno javnost, ki je v Sloveniji ne manjka, da bi sodelovala pri teh stvareh. Verjemam, da bi rade volje pomagali zastonj, predvsem pa bi bili akti precej bolj življenjski, kot je to sranje, ki ga imamo sedaj.

In če je Borut Pahor sanjal o silicijevi (verjetno bolj o silikonski) dolini pri nas, bi bil mogoče resnično že čas, da se najde denar za takšne projekte, kot sta zgoraj zapisana, da se jim pomaga pri prvih korakih. Brez tveganja se ne bo zgodilo nič – po drugi strani pa samo poglejmo koliko denarja bo šlo za TEŠ6, ali pa za NLB (in ja, ti dve primerjavi sta povsem brezpredmetni, ampak prikažeta malce drugačno luč na vse skupaj) – s tem denarjem bi lahko imeli Silicijeve vrtičke v Sloveniji in bi uspešno konkurirali svetu tudi na tem področju. Ampak hej, zakaj bi se država ukvarjala s tem, kajne?!?!

In ja, Nije sve, nije sve tako sivo, kad imas s nekim otic’ na pivo in to so ljudje, ki brez države premikajo stvari na tem področju in se bolj kot država zaveda, da je treba v tem trenutku nekaj narediti, sicer bo šlo vse “v kurac”! Hvala tem posameznikom, ki verjamejo in premikajo stvari v tej deželi, kjer se cedita med in mleko!