Otok Ischia opisujejo v raznih turističnih agencijah kot biser in s podobnimi superlativi. Pa vendar, iz prve roke, lahko povem, da ni povsem tako. V primerjavi z otokom Elbo, je le ta veliko veliko lepša, predvsem pa veliko bolj čista in urejena. Namreč ravno to, me je zmotilo na Ischii, da so stvari prepuščene času in se ne skrbi za njih – propadajači objekti na plaži, oz. ob plaži, neuerejena obala, kupi smeti v vsaki ulici, na tleh polno svinjarije, kot bi se sprehajal po Neaplju…
Pa vendar je tudi Ischia barvit otok, sploh če si vzameš čas in ob oblačnem vremenu z avtom “prekruzaš” skoraj cel otok po dolgem in po čez. Takrat odkriješ še drugo plat otoka, ki je povsem neturistična in srečuješ domačine, ki so povsem drugačni od ljudi v “turističnih destinacijah”. Ti ljudje pokažejo pravo stran otoka in v tem primeru sem ugotavljal, da so ti ljudje precej preprosti, predvsem pa da živijo preprosto življenje, kar mi je zelo všeč. Nekako tako bi tudi jaz rad živel na stara leta – na izi, predvsem pa brez stresa in problemov, ki jih sicer prinaša življenje.
Ker so bile moje predstave o samem otoku Ischia precej visoke, je bil pristanek na trdi tleh precej velik, zato se mi ni bilo po dveh dnevih na otoku težko posloviti od njega in iti naprej proti Amalfiju. Ali je otok vreden ogleda? Da! Vendar po treh dneh na njem bi se mi že počasi “mešalo od dolgčasa”. Nisem pač povsem normalen gost, očitno!
Vila Mulino – Portoferraio – kraj kjer je živel Napoleon Bonaparte