Počitnice niso enako potovanje! In v čem je razlika? Ko se vrneš iz potovanja, potrebuješ počitnice – to bi bila najbolj preprosta razlaga, vendar potrebuje vseeno malce daljšo obrazložitev. Pri počitnicah prebivate v enem kraju in je pomemben hotel v katerem se prebiva. Pri potovanju pa niste vezani na eno lokacijo, ampak jih sproti odkrivate – pomemben je kraj, oz. ogledi in predvsem doživetja in ne hotel, kjer samo prespite. Ta definicija bi bila že malce bolj primerna, ampak da bom bolj plastičen, še ena primerjava. Potovanja so kot avantura in počitnice so kot stara partnerska zveza.
Počitnice
Na počitnice greste v hotelski kompleks, recimo v Hurgado, kjer preživite teden dni v razvajanju v hotelu s 5* in all inclusive ponudbo. Edina stvar, ki jo morate narediti je, da se premaknete zjutraj iz sobe na zajtrk, kasneje na plažo, če se vam da,… Saj poznate nadaljevanje – svaljkanje. In to ponavadi traja teden dni, ali celo več. Če je v vas vsaj malce avanturista, potem se vseeno odločite za kakšen izlet v okviru skupine s katero ste prišli v hotelski kompleks. In če ste še malce bolj avanturistični, potem sami najamete avto in greste okoli. In to so počitnice, kjer se “izležavate do nezavesti” in ko pridete domov, lahko v treh stavkih poveste vse, kar se vam je zgodilo – kul hotel, dobra hrana, toplo morje. In tukaj se konča. Da ne bo pomote, počitnice definitivno pašejo – sam se jih sicer naveličam že drugi dan, ampak to je moj problem.
Potovanje
Potovanje je nekaj povsem drugega. Sploh tista prava potovanja, ko ni definirano kaj in kje in koliko časa. Ampak je samo občutek tisti, ki pelje naprej. Sam grem najrajši na potovanja z avtom in sicer tako, da si rezerviram hotel za prvo noč, potem pa je vse skupaj prepuščeno naključjem. Tudi v ZDA sva dvakrat odšla po tem principu, brez vnaprejšnjega planiranja vsakega postanka, samo z rezervacijo vozila, s tem anuliraš precej stresnih situacij, ko stvari niso takšne, kot bi morale biti in precej prepirov, ki so ponavadi prisotni.
Na potovanju se preprosto prepustiš “filingu”, ki ga dobiš, ko nekam prideš. Seveda si poskušaš v omejenem času ogledati čim več stvari, predvsem pa odkriti posebnosti vsakega kraja, kjer si in posledično zvečer ne greš žurat, ampak “crknjen kot pes” padeš v posteljo do naslednjega jutra, ko si zopet poln energije in pripravljen na nadaljevanje avanture. Tudi to je razlika med počitnicami in potovanjem – pri slednjem želiš izkoristiti vsak trenutek čim bolj produktivno. Opisati potovanje z besedami ni tako preprosto kot pa počitnice. Vsak trenutek se ti lahko nekaj dogaja, predvsem pa je vsak trenutek vse drugače in težko je v parih urah podoživeti vse dogodke!
In zakaj pišem o tej razliki? Ker imam občutek, da smo Slovenci v povprečju postali narod, ki hodi za vikende na svoje parcele v Istro, ki hodi na počitnice že “100 let” na iste destinacije in ki veliko premalo potuje!
Na potovanjih, med odkrivanjem novih stvari, se šele zavedaš življenja, ki ga imaš doma. Da zopet znaš spoštovati stvari, da znaš ceniti ljudi okoli sebe, da te ne moti drugačnost, predvsem pa da na življenje začneš gledati kot na potovanje, kjer vsak dan doživiš kaj novega in ne kot na počitnice, kjer je vse skupaj vnaprej že povsem jasno in znano in te nič več ne more presenetiti!
Izlet
Hvala Blažu, ker me je spomnil tudi na to kategorijo, ki sem jo sam pozabil omeniti. Izlet sodi v povsem svojo kategorijo in je neka “dvoživka” med počitnicami in potovanjem. Namreč pri izletu gre za ogled neke znamenitosti, nekega kraja, ki je povsem vnaprej planiran. Točno veš, kje boš spal, predvsem pa tudi točno veš, kaj si boš ogledal. Večina ljudi hodi na enodnevne izlete, agencije pa ponujajo tudi večdnevne “tematske” izlete.
Provokacija
Če sem malce provokativen. Kdaj ste nazadnje ugasnili navigacijo v tuji državi in se izgubili? Kdaj ste nazadnje šli v restavracijo in iz menuja v jeziku, ki ga ne razumete, naročili najbolj “čudne jedi”? Oz. kdaj ste se nazadnje nekam odpeljali, brez da bi razmišljali o cilju, kajti pomembna vam je bila zgolj in samo pot, po kateri boste šli?
Verjetno je že dolgo tega in polagam vam v srce – izkoristite vsak trenutek, ki ga imate za to, kajti nikoli ne vemo, kaj nas čaka jutri!
In ko prideš domov iz potovnja, si vzameš dan ali dva počitnic!
Klik na fotografijo za celotno galerijo Crowley Lake Marine
Klik na fotografijo za ostale fotke Zabriskie Point – Death Valley National Park
Klik na fotografijo za celotno galerijo Talking Heads – Road To Nowhere
Klik na fotografijo za galerijo Mono Lake Tufa – Photos
Klik na fotografijo za celotno galerijo The Doors – Riders on the Storm – HDR fotografije
Kaj pa cena? Predvidevam da je potovanje nekoliko dražje? Razen če si vse prej splaniraš in najdeš najcenejše hostle… kar pa zopet malo uniči avanturo, ker je “povsem” planirana?
cena je odvisna od “budgeta” ki si ga lahko privoscis :) v sedanjem casu, ko obstajajo aplikacije za vsak “drek” imas zelo velike moznosti izbire.. predvsem pa je odvisno, kaksen clovek si – ce si pravi avanturist, potem lahko spis smesno poceni ali v sotoru ali v hostlu ali celo v avtu.. in ti je bolj pomembno, kaj vse dozivis in vidis :)
pocitnice so ponavadi koncna cena – kar pa pri potovanju ravno ne obstaja :)
Super zapis! Bom sel potovat! :)
očitno še nisem bil na počitnicah zadnjih 15let :))
Odlično napisano. V življenju še nisem bil “na počitnicah”. Mislim, da sem raje doma, kot da bi šel za en teden izležavat v all-inclusive resort. Ali vsako poletje na isti hrvaški otok. Boooring.
Pa še tole, da pokomentiram: “Kdaj ste nazadnje ugasnili navigacijo v tuji državi in se izgubili?”
Čeprav sem gadget freak, se navigacije na potovanjih izogibam kot hudič križa. Čisto pokvari vzdušje spontanosti, kar pa je bistvo potovanja. In mnenja sem tudi, da kdor ne zmore priti iz recimo Slovenije do Berlina brez navigacije, naj raje ostane doma :)
bravo Aljaz! to so prave besede.. izklopis sranje od navigacije in odkrivas svet :)
No, če imaš 3 letnega otroka na zadnjem sedežu, ki mu vožnja v avtomobilu pomeni približek prisilnega jopiča in pot od točke A do točke B pomeni eno najbolj stresnih situacij ”sploh”, so počitnice pač nuja in popotovanje samo pot do počitnic….:)
Pravo potovanje je z nahrbtnikom na ramenih, brez avtomobila ter po možnosti kakšne slabše razvite države. Tam pride šele tisti “filing” do izraza, ko vidiš, da vozni redi ne veljajo, da ni boljšega hotela kot tistega s ščurki v kopalnici, da bo treba vse zamakniti za dva dni, … to je zame tisto pravo potovanje. Ostalo je bolj približek počitnicam, kot kaj drugega.
“Počitnice niso enako potovanje! In v čem je razlika? Ko se vrneš iz potovanja, potrebuješ počitnice”
Kaj pa vem, ampak se ne strinjam s tem. Meni osebno so tiste prave počitnice prav tiste s potovanjem. In čimbolj odbito, čimbolj daleč, pa tudi če je backpacking varianta (res pa je, da se sedaj, ko sem starejši izogibam najbolj budget hotel, razen če seveda to ni nujno). Osebno kljub naporom na tak potovanju (od fizičnih v smislu trekinga, do psiholoških v smislu iskanja prevozov, prenočišč, itd itd) pridem s potovanja vedno nabit z energijo in tudi spočit, medtem ko me teden počitnic nekje na morju pusti sicer fizično spočitega (pravzaprav zdolgočasenega, polenjenega in utrujenega od dolge vožnje) vendar mentalno nekaj manjka.
Ko se vrnem s potovanja, sem praktično naslednji dan pripravljen iti v službo (sploh če pridem z vzhoda!). Ko pridem s “počitnic” in poležavanja na morju, sem totalno polenjen in se še cel prvi teden v službi ne morem pobrat.
in ne, ne strinjam se, da je pravo potovanje samo tisto z nahrbtnikom. Tisto je mogoče najbolj avanturistično, uživantsko in pusti vsaj meni največje zadovoljstvo na koncu (oz. nezadovoljstvo, še posebno če se s sopotnikom/co ne razumeta hehe), se da pa potovati tudi tako da zapraviš nekoliko več in si namesto chicken busa privoščiš tistega s klimo, ali pa da greš še celo tako, da drugi organizirajo zate… Sam imam še vedno najlepša doživetja iz tistih potovanj, ki so potekala čisto ad-hoc (in se nas je v minibusu drenjalo 32), ampak v vsakem primeru bolje iti na pot, pa četudi organizirano, kot pa ležati ali sedeti v enem resortu ob plaži cel teden. Sicer pa. Tudi na potovanju se mi je že zgodilo, da sem za 2 tedna obtičal na plažah (in nisem ravno fen morja)… ampak bilo je fajn in nisem bil vezan na hotel, čas… in potem šel naprej… samo to je bilo takrat ko smo bili študenti in smo potovali za 2 ali 3 mesece…
je pa zanimivo… Uroš Ravbar (ki je prevozil s takratno ženo z avtom svet v dveh letih) je tudi ene parkrat na poti okoli sveta šel na “počitnice”… na kak rajski otok za teden ali dva…
Aja… se pa veliko spremeni, če moraš zraven računati še na otroka. Tam moraš bolj planirati in tudi prilagoditi destinacije. In se po možnosti izogibati lokacijam s kakimi hudimi nalezljivimi boleznimi (malarijo), ščurkih v hotelih in nabitimi prevoznimi sredstvi (eg – treba je pač najeti avto), poskrbeti je treba za animacijo, itd.
Se da pa potovati tudi z otrokom, je pa to lahko naporno in je dejansko lažje v tem primeru biti en teden nekje na morju ali v toplicah…
Last minute je takrat, ko res na hitro organiziraš svoje počitnice.. vse gre bolj na hitro. Pomoje je to za bolj neorganizirane, ali tiste, ki imajo pač smolo s svojim dopustom.