Včeraj zvečer je bil povsem navaden dan. Zunaj je deževalo, bil sem doma, imel sem prižgan televizor in poslušal / gledal komercialno televizijo, kaj se dogaja v Sloveniji, oz. kaj imajo naši novinarji šokantnega in teatraličnega na zalogi za svoje gledalce. Bil sem presenečen, ko sem ugotovil, da se določene besede zelo pogosto ponavljajo – naj bi, domnevno, predvidoma, menda, iz zanesljivih virov, po neuradnih informacijah,.. Verjetno vam je jasno, o čem govorim, kajne? “O domnevnih novinarjih!”

Mediji so postali četrta veja oblasti – poleg zakonodajne, izvršilne in sodne, imamo še medijsko vejo oblasti, ki je močnejša od prej omenjenih treh in za svoje obtožbe in natolcevanja, ki jih dnevno producirajo novinarji, ne potrebuje nobenega dokaza. Zgolj nepreverjena dejstva, ki jih z besedami naj bi, domnevno, predvidoma, menda, zapakirajo tako, da so na varni strani in ne padejo takoj tožbe. Ta del precej dobro obvladajo in se zavedajo, da je linija, po kateri se sprehajajo tanka in da je dovolj samo majhen dim, ki v gledalcih povzroči ogenj, jezo in to, da o taisti “domnevni” stvari začnejo pisati še vsi ostali mediji. Zgodi se reakcija, kjer v Sloveniji mediji povzemajo druge medije in namesto, da bi naredili raziskavo, pridobili informacije, se pri nas vse skupaj štarta na prvo žogo in se jo brca, dokler je vroča. Potem tudi mediji izgubijo zanimanje in zgodba se pozabi – namreč zgodba je pomembna samo toliko časa, dokler njihove gledalce zanima in jim to dviguje rejtinge.

Iskanje resnice, oz. dokazov za to, kar trdijo, je nepomembno. In zgodbe, oz. načini kako prihaja do takšnih zgodb se ponavljajo, oz. so kot iz učbenika. Vse skupaj je predvidljivo, ampak najhujše je, da ljudje brez kančka skepticizma zaupajo medijem in vsem zgodbam, ki jih slišijo. In potem imamo v Sloveniji samo tajkune, lopove, lažnjivce… Mediji so siti, koze so cele, kolateralne žrtve so pač nepomembne in ne štejejo ničesar – tudi to, da se zaradi takšnih senzacionalističnih “naj bi” zgodb ljudem uničijo življenja, je pač nepomembno za “novinarje”. Jeap, mediji morajo producirati negativne novice, ker to je edino, kar si človek zapomni očitno – vsi vemo za vse tajkune v Sloveniji, vsi vemo, kdo je koliko kje pokradel in vsi ti ljudje so bili “linčani” še preden so prišli na sodišče – zato zgoraj omenjena četrta veja oblasti, ki omogoča, da tisti, ki so blizu medijem le te izkoristijo za svoja obračunavanja z “neželjenimi akterji”, oz. proti tistim ljudem, ki niso po njihovi volji, ali ustroju.

In takšne zgodbe se ponavljajo in so že povsem predvidljive. Mediji dobijo papirje z oznaku strogo zaupno iz Dursa, banke, ali kakšne podobne inštitucije, kjer bi moralo biti varovanje osebnih podatkov na prvem mestu, iz tega naredijo zgodbo, ki bi bila bolj primerna, če bi se jo lotila katera druga veja oblasti. Naredijo zaključke in svojim gledalcem / poslušalcem / bralcem servirajo zgodbo, ki v njih povzroči željen učinek – v Sloveniji smo vsi proti vsemu in naj crkne tudi sosedova krava. Zgodbo seveda napihnejo, vsak dan dodajo malce več “domnevnih” pikantnosti, predvsem pa vzdržujejo tenzijo toliko časa, dokler ne zavlada splošno mmenje, da je “obdolženi” res kriv. Potem se počasi neha pisati o sami zgodbi in vse skupaj se postavi na stranski tir. Škoda je bila storjena, učinek in želje “lobijev” so bile dosežene in lahko se najde druga zgodba, ki bo zanimiva nek kratek čas.

Da bi se mediji opravičili za vse laži in insinuacije, ki so jih sproducirali in vso škodo, ki so jo sproducirali določenim ljudem – nemogoče. Ravno zato uporabljajo besede naj bi, domnevno, predvidoma, menda,.. Jeap, takšna je naša kruta medijska realnost, ki jo vsak dan poslušamo, beremo, gledamo. In ljudje še vedno slepo verjamejo vsemu, kar jim mediji servirajo! Mediji imajo zgolj in samo eno poslanstvo – ne, ni to poslanstvo obveščanje javnosti, ampak služiti višjemu interesu – kapitalu, po najboljših močeh! Je.ba.t.ga, takle mamo!