Verjetno nisem sam, ki se je kakšno jutro vprašal podobno vprašanje, kot sem se ga danes jaz. Ja, sem odvisen od internetov! In ja, jutro se začne s pogledom na telefon, ki je poleg postelje in pregledom Twitterja, Zite-a.. šele na to pride na vrsto elektronska pošta in potem grem lahko na stranišče. Seveda je ta odvisnost prisotna že dlje časa, se je zavedam, vendar se je v zadnjih letih spremenilo “orodje” za to odvisnost. Če sem prej te stvari pregledoval na namiznem računalniku (ali to še obstaja?), kasneje na prenosniku, potem nekaj časa tudi preko telefonov, ki so omogočali mobilni internet, si sedaj jutranjega rituala ne predstavljam več brez mobilnih naprav. Zato sem v zapisu Mobile first tudi pizdil nad spletnimi mesti novičarskih portalov, ki niso primerna za takšno uporabo.
Na srečo zjutraj ne pijem kave, sicer bi se verjetno spremenil kraj, kjer zadostim jutranjo potrebo po internetih in bi to verjetno počel v dnevni sobi. Tehnologija nam namreč omogoča, da smo dobesedno “mobilni”. In sedaj, ko sem drugi dan na Diggit konferenci, si sploh ne predstavljam, da bi lahko poslušal predavanja, brez da bi zraven tvital, odgovarjal na elektronsko pošto in pisal stvari na mobilni napravi.
V zapisu Ali so odvisnosti kul? sem zapisal
Ali so odvisnosti kul? Zame osebno so, kajti vedno znova me preseneti, ko se odločim, da z določeno stvarjo končam, oz. da preneham z določenimi navadami, ki se počasi levijo v odvisnost. Recimo pitje Coca Cole v precej velikih dnevnih količinah (ki sicer ni bila odvisnost, ampak bolj navada), ki ga končam za daljše časovno obdobje, uživanje Nutelle, ki jo zamenja sadje in zelenjava in podobne stvari. Ali pa tudi odnosi z ljudmi, ki jih je včasih potrebno končati, ker nikamor več ne peljejo, oz. so v slepi ulici in jih je boljše končati, kot pa vlagati čas in energijo v to. Ampak za to, da končaš z določenimi stvarmi, se jih moraš zavedati, oz. te mora nekdo opozoriti nanje, če jih sam slučajno prezreš.
Verjetno nisem edini, ki se zaveda, da nas je digitalni svet naredil za “sužnje”, oz. odvisnike. Že dejstvo, da imam pri sebi par SIM kartic za sosednje države, da nisem brez interneta pove dovolj o tem mojem fenomenu. Če sem pred leti komaj čakal počitnice, kjer bom preživel 10 dni, ali več brez internetov, si tega sedaj ne predstavljam več. Ravno nasprotno, če ni internetov v hotelu, potem ne grem v tak hotel!
Se še kdo zaveda tega? Ustanovimo komuno za zdravljenje odvisnosti od internetov?
Emmm, a bo wifi v komuni? ;))
Se najboljs, ja :D
“šele na to pride na vrsto elektronska pošta in potem grem lahko na stranišče”
Telefon in stranišče sta neverjetno kompatibilna ;)
William Deresiewicz je pisal o tem v znanem eseju Solitude and Leadership:
Multitasking, in short, is not only not thinking, it impairs your ability to think. Thinking means concentrating on one thing long enough to develop an idea about it. Not learning other people’s ideas, or memorizing a body of information, however much those may sometimes be useful. Developing your own ideas. In short, thinking for yourself. You simply cannot do that in bursts of 20 seconds at a time, constantly interrupted by Facebook messages or Twitter tweets, or fiddling with your iPod, or watching something on YouTube.
I find for myself that my first thought is never my best thought. My first thought is always someone else’s; it’s always what I’ve already heard about the subject, always the conventional wisdom.
…
Concentrating, focusing. You can just as easily consider this lecture to be about concentration as about solitude. Think about what the word means. It means gathering yourself together into a single point rather than letting yourself be dispersed everywhere into a cloud of electronic and social input. It seems to me that Facebook and Twitter and YouTube—and just so you don’t think this is a generational thing, TV and radio and magazines and even newspapers, too—are all ultimately just an elaborate excuse to run away from yourself.
http://www.scholastic.com/resources/article/how-kids-learn-to-concentrate/