Vsi jih imamo. Vsi z njimi živimo. Vsi se, v bistvu, svojih strahov bojimo. Če pogledamo na strah iz druge perspektive – zaradi njega ostajamo na mestu, zaradi njega se ne spreminjamo, zaradi strahu smo dejansko prestrašeni in življenje rajši opazujemo, kot da bi ga živeli. Pa vendar, ali strah sploh obstaja. Meni je najbolj všečna definicija, ki je stara kot zemlja – da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Je samo naš plot, za katerim se skrivamo in za katerim se počutimo varno. Zelo paradoksalno – namreč, da potrebujemo strah, da se počutimo varno, kajne?
Drži! Velikokrat se je namreč precej lažje izgovoriti na strah, ko da bi človek moral karkoli spremeniti. Kot da bi moral človek spremeniti sebe in sprejeti posledice svojih odločitev. Rajši se izgovarjamo na strah in ostajamo na mestu. To je v naši naravi. Moji, tvoji, vseh nas. Bojimo se sprememb, ker nam prinašajo nove strahove, ker ne vemo v kaj se podajamo, ker nam je vse neznano težko za razumeti, predvsem pa nas je vsega strah.
Lahko bi naredil precej preprost sklep – če premagam strah, oz. se osvobodim strahu, potem sem lahko svoboden? Zase bi lahko trdil to, oz. nisem povsem svoboden, kajti vseeno moja svoboda ni zgolj in samo moja svoboda, ampak se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Ampak sicer pa ja. Spet je potreben samo drugačen pogled na stvari in vse skupaj lahko vidiš v povsem drugi luči.
Sam imam en precej zanimiv strah – strah pred višino (v zgornjem tekstu ni šlo samo za “fizične strahove”, ampak tudi za vse ostale, drobne, ki nas omejujejo v življenju), ki je posledica dogodka izpred 25 let in ki se ga dejansko spomnim zelo v živo. Vem kaj ga je povzročilo in vedel sem, da je strah rešljiv. Sicer sem ga poskušal premagati na mnogo načinov – hoja po strehah, plezanje na drevesa.. Ta strah je rezultiral v to, da se nisem dolga leta upal peljati z avionom. Jeap, dejansko sem se izgovarjal na strah in ostajal na tleh.
V bistvu mi je bil ta strah precej všeč, saj sem imel vedno kakšen neumen izgovor, da česa nisem naredil – tako kot mi vsi verjetno. In v trenutku, ko sem stopil na konec terase in pogledal v globino in namesto, da bi pomislil na strah, sem pomislil na to, kako lepo je vse skupaj, se je nekaj premaknilo. Ali sem premagal ta strah ali ne, sploh ni več vprašanje – vprašanje je samo, kako jaz vidim isto stvar – se skrivam za njo, ali pa grem preko nje. In tako je s stvarmi v našem življenju.
Strah je sicer lep in verjamem, da je večini ljudem povsem všeč. Še najbolj je tistim, ki so na oblasti, medijem… Ker s strahom pri narodu naredijo največ. Ampak ljudje imamo sami možnost, da to spremenimo?
Strah pred tem, da te nekdo zapusti, strah pred neuspehom, strah pred smrtjo, strah pred… Neskončno strahov obstaja. Si res pustimo, da nas strahovi determinirajo in da naša življenja usmerjajo? Kako se ti soočiš s svojim strahom? Si sploh kdaj razmišljal o tem, katere strahove imaš in posledica česa so? Jih uspešno rešil? In zakaj še ne? Vse je zelo preprosto, ljudje se spreminjamo in odraščamo, predvsem pa moramo nekatere stvari pustiti zadaj v svojem življenju, tiste, ki so balast in nas obremenjujejo in nam ne dajo svobodne in prostih kril, da lahko letimo skozi življenje!
Imajo vsi strahovi skupni imenovalec strah pred nepoznanim in pred samim seboj? po poglobljenem delu na samemu sebi raziščemo vse globine našega jaza, se spoznamo do potankosti, razdelamo vprašanje našega obstoja in poslanstva. Potem ni več strahov, samo čista pot in cilj.
@špelca
Kako pa to naredimo? Če je to res tako lahko, bi probal :). Če napišeš kašne napotke, bo verjetno marsikomu koristilo.