Mogoče bi bil tak naslov, kot je, primeren za neke druge čase. Sedaj bi bil bolj primeren naslov – Sedim na obali, z iPhonetom v roki in pišem tale zapis. Časi se spreminjajo in mi z njim, več ali manj. Spomin na otroštvo, brezskrben čas in dopustovanja s starši v sindikalnih prikolicah, so še zelo živi, čeprav je od njih minilo 20 in več let.

Vsak dopust, tistih zasluženuh teden, ali dva, dni so pospremile vnaprej določene priprave. V Zastavo 101 spraviti vso prtljago in še štiri ljudi, je bilo vse prej kot preprosto. In prav živo se spominjam, da sem vedno dobil še dodatna nova oblačila za večerne sprehode, s starši po mestu, kjer smo letovali. Mali Lošinj, Stoja, Tribunj.. Destinacije, ki so se mi zavedno vtisnile v spomin in čudovit čas, ki sem ga preživljal s starši.

Sicer je moj spomin precej selektiven, vendar se zelo živo spominjam terase v kampu Stoja, kamor smo šli večkrat v prikolico in njihove glasbe na terasi. Slovenski terasa band, ki je imel vsak dan identičen repertoar, s točno določenimi govori med komadi.. Ampak ljudje so plesali in uživali, mi, mularija, pa malce manj. Ampak smo našli svoja zadovoljstva – lovljenje rakov (itak nikoli nič ujeli), zbiranje piksn aka pločevink (v Malem Lošinju sem bil postavljen pred dejstvo – jaz, ali pločevinke – oboje je prišlo domov!), igranje nogometa, predvsem pa “pecanje turistk”, s katerimi se pri desetih letih nisem znal nič pogovarjati, ampak ker sem bil v družbi starejših, mi je bilo to neskončno “kul”.

Jeap, počitnice so bile povsem nekaj drugega, kot so sedaj, ko niti ne pomislim, da bi šel v kamp, ampak izbiram zgolj hotele s štirimi, ali več zvezdicami. Ko je misel na golo nočno kopanje samo še nekje skrita v podzavesti in vsake toliko pride na plan. In ko si dopusta brez interneta niti v sanjah ne znam predstavljati.

V bistvu se je vsa razvada začela več kot 18 let nazaj, ko sta se moja zlata starša, med več kot 12 urnim čakanjem na trajekt iz Cresa, odločila, da kupita parcelo v Kavranu, 20 km oddaljenem od Pule in da na njej postavimo svojo prikolico. Po 10 letih tega, smo v pol leta na parcelo postavili hiško, ki je bila nekaj najlepšega, kar je obstajalo, za počitnice. In tam ni bilo elektrike, zgolj sončne celice, ni bilo interneta, Bonbon še ni obstajal in tam so bile počitnice res namenjene počitku. Po petih letih je bilo treba hiško podreti in jaz sem se odločil da iščem popolne počitnice v hotelih, kjer se pustim razvajati, ampak v večini primerov nimajp duše, niti niso objekti, kjer se spočiješ.

Verjetno je čas, da začnem sam iskato parcelo nekje ob morju, kjer bom z lastnimi rokamo zgradil hiško in bodo moje počitnice postale spet tiste počitnice iz moje mladosti. Jeap, sedaj so počitnice čas med dvema tvitoma, med blog zapisoma, ali med iskanjem boljše restavracije! Pozabil sem na smisel počitnic in se ujel v potrošniški svet!

Zapis napisan na iPhonetu, namesto da bi v tem času čofotal po morju! Bom pa zdajle

20120708-174045.jpg

2 Responses to Sedim na obali in razmišljam

  1. Rok pravi:

    Roni, mogoče pa za start na počitnicah odklopiti iPhone, doma pustiti iPad, in na vse site obesiti napis “ON VACATION at the end of the world” :)

  2. Janč pravi:

    Zelo iskren zapis, a zaključek nekako ni pravi, je preveč tipično slovenski.
    Namreč slovenski vikendaši na vikend ne hodijo na dopust, ampak delat.
    In ja, najprej je parcelica, potem je prikolica, potem je hiška, potem je orenk bajta, potem pa ali zmanjka zdravja ali denarja ali pa časa.

    Morda pa je odgovor kakšna Palagruža.
    Žal so ga malce skvarili, saj je v objektu GPS že na voljo,
    ampak saj lahko ob prihodu izročiš vse svoje mobilne tamagočije svetilničarju,
    in mu naročiš, da ti jih do konca dopusta ne sme izročiti, tudi če ga prosiš na kolenih ;-)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.