Zapis je zgolj posledica razmišljanja o mojih navadah, ki jih imam z uporabo mobilnega telefona in verjetno dejansko ne odraža stanja pri mobilnih operaterjih, oz. zajema samo del populacije, ki mobilni telefon uporablja na drugačen način, kot je bilo to v navadi še pred parimi leti. Saj se še spomnite, ko ste sedeli v vašem najljubšem lokalu in srkali vaše omiljeno pivo in je nekomu za sosedno mizo vsake pol minute zazvonil mobilni telefon (velika škatla še takrat) in se je ves pomemben oglasil in govoril po telefonu tako glasno, da so ga slišali čisti vsi v lokalu?
Jeap, začetki mobilne telefonije pri nas, ki so jo zaznamovali – mobilni telefon kot statusni simbol, Mobitel, kot operater s primatom na trgu, precej dragi klici in okorne mobilne naprave (v primerjavi s sedanjimi). Seveda ne morem mimo Mobitelovih TV oglasov, ki so bili fenomenalni!
Ista zgodba, samo druga lokacija – sprehod po Miklošičevi cesti pet let nazaj. Vsi pešci, kot v kakšnem filmu, z dvignjeno roko, v kateri držijo svoj mobilni telefon pri glavi in se sprehajajo drug mimo drugega kot kakšni roboti. Vsi govorijo in vsi rešujejo svet v zadnjem trenutku. Apokaliptično! In potem me neznana sila vrže na isto lokacijo v sedanjost, ko je teh dvignjenih rok, ki tiščijo mobilni telefon k svojemu ušesu manj kot prstov ene roke – ostali ne uporabljajo slušalk, da ne bo pomote, vendar sedaj imajo ljudje telefon v stegnjeni roki pred seboj in z drugo nekaj tipkajo po njem.
Naprave niso več okorne in debele, so pa večje, oz. imajo večje zaslone. Vsebujejo toliko kratic, da si jih človek niti pod razno ne more zapomniti in edino prekletstvo teh mobilnih telefonov je to, da baterija ne zdrži dovolj časa. Telefon ni več statusni simbol in nobenega dekleta več ne fasciniraš, če iz žepa potegneš najnovejšega primerka najboljše znamke, kot tudi pogled na žepe moških se je v zadnjih letih spremenil – če je pred tem še marsikdo foliral, kaj ima v hlačah, sedaj to, pri ploskih telefonih, povsem odpade.
Naprave se spreminjajo, kot se spreminja tudi internetni svet (še pomnite Web2.0, itd..), prav tako se spreminjajo tudi navade uporabnikov mobilnih telefonov – kot sem na začetku omenil – te spremebe gledam preko sebe. Namreč, pogled na moj mesečni račun operaterja mobilne telefonije – v mojem primeru Simobil – me preseneti. Zakaj? Ker je v bistvu telefoniranje najmanjši strošek, ki ga imam. In le redko se zgodi, da porabim več kot uro pogovora na mesec – če se spomnim časov ene 8 let nazaj, ko sem se toliko in več pogovarjal preko mobilnega telefona zgolj v enem dnevu.
Dejansko se je pri meni spremenila navada. Ne da se mi več komunicirati preko glasovnega kanala, ko pa obstaja cel kup drugih kanalov, preko katerih poteka komunikacija, ki ni moteča za nikogar in ne posega v osebni prostor drugih ljudi. Prenos podatkov je tisti, ki ima največji poudarek pri meni, SMS-am tudi več ne toliko, kot sem nekoč, ker za to obstajajo drugi kanali – Facebook, Twitter, Vox.io, Skype..
Namesto da se odločim, da nekoga pokličem – če res ne gori voda, se rajši odločim, da ga kontaktiram preko prej omenjenih kanalov, kjer vem, da bom dobil odgovor in stvar je urejena. Res je, pri tem se zgodi nekaj, kar precej spreminja odnose – namreč pri tipkanju sporočil in pri uporabi teh drugačnih kanalov, se zgodi tisto, kar je problematično – stvari se ne razumejo vedno tako, kot bi se morale, oz. pri pogovoru se da stvari takoj razjasniti. Pri SMS, ali Twitter komunikaciji pa prihaja do šuma in lastne percepcije napisanega, posledično do prepirov zaradi malenkosti, ki jih sicer ne bi bilo.
Poleg tega je glas nekaj, kar ti pove stanje človeka na drugi strani. In precej lažje je razumeti položaj človeka preko glasu, kot pa le to ugibati preko načina tipkanja SMS-ov. No, da ne bo pomote – verjetno se tudi to da ugotoviti, vendar je potrebno veliko več časa in energije, kot pa če slišite na drugi strani jokajoč glas!
Verjetno zgornji podatki ne veljajo za vse bralce tega zapisa, ampak marsikdo se bo našel v njih. Če si sposodim slogan mobilnega operaterja izpred parih let “beseda je vsak dan manj vredna“, bi to v sedanjosti lahko zapisal kot “zakaj bi ljudje med seboj govorili, če lahko uporabljamo prenos podatkov“. In ja, velikokrat se zgodi, da ljudje za isto mizo med seboj komunicirajo z SMS-i, ker sicer ne pridejo do besede!
p.s.: kako pa vi uporabljate vaš mobilni telefon?
Roni, spet slovnica … Za današnjo uro si bova ogledala le dve napaki, eno iz začetka, drugo pa s konca “članka”. Da ne bo preveč.
Mi nimamo pasiva, veš. Zato stvari same sebe ne morejo uporabljati. OK? Torej “ali se mobilni telefon še uporablja za telefoniranje?”. Ne, sam sebe nikoli ni uporabljal za telefoniranje. Tako, kot se pica ne poje.
Na koncu pa si v post scriptumu vprašal “kako pa vi uporabljate vaš mobilni telefon?”. Spet narobe. Saj veš, da je pravilno ” kako pa vi uporabljate svoj mobilni telefon?”, a ne, Roni?
Pa še nekaj: post scriptum uporabljajo le tisti, ki pišejo s peresom in pozabijo v glavno besedilo vnesti kak pomemben del. Mi, a ne, Roni, ki pa to počnemo z računalniki, pa gremo s kurzorjem gor in dodamo, kar manjka. OK?