Včeraj se je Adriino letalo, ki je letelo iz Rodosa, zaradi okvare ustavilo na pristajalni stezi za tri ure. Ker gre za Adriio in predvidevam, za precej specifične potnike, ki pri pristanku letala še vedno ploskajo od navdušenja nad manevrom pilota in se mu vedno znova smejim, je bila to odlična priložnost za medije, da so naredili iz tega “teatralično zgodbo”. Seveda potnikom ni nihče ničesar povedal, kaj se dogaja z letalom – v to sicer ne verjamem, saj pilot vedno pove kaj se dogaja in opozori potnike. Med zaviranjem na pristajalni stezi so potniki skoraj padli iz svojih sedežev – kako je to mogoče, ko moraš biti med vzletanjem in pristajanjem obvezno privezan na svojem sedežu?

Kar je še najbolj smešno pri tem so izjave potnikov, da želijo odškodnine za to, kar so “preživeli” in čas zamude. Ja, če prvič letiš z letalom, potem verjamem, da se ti vse to zdi samoumevno. Kot je verjetno tudi samoumevno, da ima letalo lahko zamudo, oz. da pride do okvare letala pred poletom in le to popravijo. Ampak ne, tukaj je Adria, ki ni v najbolj zelenih številkah, tukaj je čas kislih kumaric, ko mediji nimajo o ničemer poročati in tukaj je še strah, ki mora biti prisoten v celotni zgodbi. In zgodba postane skoraj popolna, kajne? V bistvu bi lahko mediji, vsak dan poročali o takšnih zgodbah in imeli vsakodnevno vklapljanje potnikov v eter, kar naredi vse skupaj še bolj teatralično in resno. Ampak ne zgodi se to vsak dan Adrii in če ta efekt uporabiš večkrat, zgubi na vsem svojem čaru, kar ze zavedajo tudi mediji.

Dva primera, ki sta se mi zgodila na letalu in bi definitivno sodila v kategorijo – vredno poročanja v medijih:

  • letalo na relaciji Chicago – Los Angeles – ko se “napakiramo” v letalo in le to zapelje proti pisti, nekaj poči in letalo se ustavi. Pilot pove, da je prišlo do okvare in da bomo nekaj časa čakali, da odpravijo napako. Po približno pol ure, pilot ponovno poskusi in zgodi se ista stvar. Da ne bom našteval. Šele v četrtem poskusu in dve uri kasneje, mu je uspelo normalno zapeljati na pisto in vzleteti. V LA smo prileteli s par minutno zamudo
  • letalo na poti iz Mumbaja, ko se je med pripravljanjem hrane v zadnjem delu letala začel po letalu širit dim in je začelo goreti. Pred potnike so padle maske in občutek je bil kot v filmu – sedaj bomo dobili še smejalni plin in z nasmehom na obrazu bomo umrli. No, nič takšnega se očitno ni zgodilo

Suma sumarum. Ja, razumem – čarterski poleti so speficika. Ljudje na teh poletih niso pogosto na letalih. Kot sem že prej omenil, taisti potniki tudi ploskajo pri pristanku, kar mi vedno privabi smeh na obraz. In taisti ljudje so precej manj sproščeni kot tisti, ki več letijo, oz. potujejo z letali naokoli. Namreč povsem razumem njihov strah in kaj se dogaja v njihovih mislih, ko čakajo na vzletni stezi pri letalskem ponudniku Adria. Ampak da mediji o tem poročajo kot o največji katastrofi, ki se je lahko zgodila, pa je nekaj povsem drugega! In nerazumljivega!

Letališče John F Kennedy New York – pristanek letala

Letališče Rim – vzlet aviona

Fotografije letalske nesreče – Universal Studios Hollywood

Letalo strmoglavilo na Brniku