10. september je svetovni dan preprečevanja samomora. Leta 2007 sem objavil spodnji zapis, ki se mi zdi primeren za vsak čas in vsak trenutek. In posledično, ker je danes tak dan, ga objavljam še enkrat. Mogoče pa da komu misliti in se ne odloči za to dejanje! Življenje je samo eno in ga je potrebno izkoristiti maksimalno. Po vsakem dežju posije sonce, mar ne?!
Ste se kdaj vprašali, ali bi bili sposobni narediti samomor? Kaj bi se vam moralo zgoditi v življenju, ali iti tako narobe, da bi se odločili, da bi dvignili roko proti sebi in končali svoje življenje s samomorom?
Življenje je nekaj, kar nam je resnično podarjeno. Ena izmed redkih stvari na katero na začetku nimamo vpliva mi sami, ampak ga imajo drugi. In življenje je nekaj, kar praznujemo, se veselimo in uživamo vsak dan.
Vendar ne vsi. Med nami so ljudje, ki živijo povsem normalno, ne kažejo nobenih znakov, da je z njimi kaj narobe, vendar jih v naslednjem trenutku več ni. Storijo samomor, končajo tisto, kar jim je bilo dano. Po statistiki smo Slovenci zelo visoko v vrhu evropskih držv. “Med letoma 1997 in 2005 je bilo v Sloveniji na 100.000 prebivalcev od 25 do 30 samomorov na leto” (vir) Podatek, ki je zaskrbljujoč in podatek, ki pove, da kljub temu, da znamo narediti računalnik, da znamo narediti avto, ne vemo, kaj se dogaja v človeku.
Sam se strinjam, da naj ima vsak človek pravico, da se odloča o svojem življenju. Tudi evtanazijo podpiram in se zavedam, da bi v primeru, da bi bil “rož” na bolniški postelji, priključen na vso elektroniko, ki bi me držla pri življenju, rajši odšel dostojno, kot pa da bi se mučil sam in mučil ljudi okoli sebe. Misel na to je verjetno precej obskurna in verjetno vsak ne razmišlja o tem, ampak smrt je na vsakem koraku in se lahko zgodi kadarkoli in ni nič narobe, če se je zavedam. V bistvu je smrt začetek nečesa novega.
Ali je samomor res rešitev vseh problemov? Je lažje pobegniti pred njimi, kot pa se soočiti z njimi? Je lažje narediti finalni rez, si natakniti zanko, spiti kislino, si razstreliti možgane, kot pa se soočiti s svetom v katerem živiš in problemi, ki nam jim prinaša naš način življenja. Sam priznam da verjamem, da je najtežja stvar, ki jo lahko storiš v življenju to, da narediš samomor. Da ubiješ samega sebe. Da sem sam tak slabič, da nisem tega nikoli poskusil, niti razmišljal nisem o tem, da bi to storil. Sem pa velikokrat razmišljal o fenomenu samomora. Kajti rad živim, kljub številnim problemom, ki jih srečujem na svoji poti. In mogoče bi lahko patentirali rešitev za samomorilce – jutri bom resnično storil samomor! In bi se zgodilo, tako kot se zgodi z vsemi stvarmi v življenju, ki jih odlašamo in odlašamo. Življenje je lepo.
Se strinjam, predlagam da na MMC poiščeš odajo o depresiji ali samomoru (ne spomnim se naslova-pogovorna odaja).Ko govori gospod o samomoru in kako je njegov oče naredil samomor in kako depresivni ljudje tu vidijo svobodo, odrešitev in da razume lastnega očeta šele sedaj ko je on hotel narediti samomor. Te zmrzi, a jih mogoče lažje razumeš,..
Nekdo, ki ni nikoli pomislil na samomor, kaj šele poskusil, po moje ne more razumet človeka v taki stiski. Mislim, da samomor ni vedno le beg pred težavami življenja, ampak dostikrat tudi posledica spozanja, da je bilo življenje v bistvu vsiljeno.